Že v prvem letu delovanja SIM v letu 1951 je obiskalo Slovenijo 1.500 rojakov iz Francije ZDA Holandije, nekaj posameznikov pa je bilo tudi iz Kanade in Argentine.Visoka pariteta dolarja je privabila iz ZDA veliko število rojakov zlasti rojakinj, ki so se udeležile izleta v stari kraj pod okriljem ženske organizacije Progresivnih Slovenk Amerike. Ogromna večina teh obiskovalcev so bili delavci oz. upokojenci, ki so dolga leta varčevali, da so obiskali stari kraj. Večina teh obiskovalcev je aktivno sodelovala pri materialni pomoči od leta 1941 dalje in prav pri teh organiziranih grupah je Slovenija kot rojstna domovina storila napako. Tega leta je namreč začel veljati novi carinski zakon, rojaki pa so bili obveščeni, da se organiziranim skupinam izseljencev prtljaga ne bo carinila, toda novi zakon o carini je mnoge naše rojake, ki so prišli po 30, 40 ali 50 letih prišli obiskati svojo rodno grudo neusmiljeno udaril, saj so morali plačati 300, ali celo več dolarjev carine . Groba napaka je bila storjena s tem, da naša konzularna zastopstva v tujini niso objavila v naših časopisih. Razumljivo je da so se vsi prizadeti rojaki ogorčeno v prvi vrsti zgražali nad SIM da jim je podtaknilo vabo, da so v dobri veri nabavili toliko stvari in jih kot darila sorodnikom, prijateljem pripeljati s seboj, na meji pa so morali plačati carino.
Toda to ni bil edini pelin, ki so ga doživeli. Oglejmo si na primer razočaranja sedaj že davno pokojnega rojaka Jožeta Okorna iz Clevelanda. Okoren je bil znan zaveden Slovenc aktiven v slovenskih organizacijah v Clevelandu. Svoj dom v Sodražci je prišel obiskati po 40 letih. V Clevelandu je zbral mnogo denarja, da so se mnoge šole okoli Ribnice založile s šolskimi potrebščinami. Eno leto pred odhodom v Jugoslavijo, pa je prišel na misel, da je nabral v veliki tovarni kjer je delal med delavci nekaj očal ki bi jih prinesel s seboj starim ženicam in starim šolskim kolegom v Sodražci in okolici, kajti zlasti takoj po vojni so ga mnogi v pismih prosili prav za očala.In tako je nabral 150 očal različnih dioptrij, celo direktor tovarne v kateri je delal mu je podaril 25 očal. Okoren je dal vsa ta očala higiensko očistiti in jih opremil z etuiji. Lahko si mislimo razočaranje tega moža, ki je s tako ljubeznijo zbiral očala, jih nosil s seboj kot dragoceni zaklad, da jih porazdeli med potrebne, toda na meji-carina.
Druga stvar, ki je obeležila tisti čas in je bila povezana z izseljenstvom je bila problem »paketarstva«. Pri tem so se vršile zlorabe, prekupčevanje saj so nekateri prejemali celo zaboje polnih nalivnih peres in jih tukaj prodajali in služili, kar pa je med ostale sosede in sorodnike izzvalo revolt in celo negativni odnos do izseljencev, zato je SIM že takrat našim rojakom v tujini priporočala, da je mnogo bolje pošiljati pomoč v denarju, kot pa v paketih, zlasti po tem, ko so se pri nas več ali manj trgovine že napolnile cena poštnina pa dvignila.
O problemu paketarstva so se v tistem času razpisali tudi naši mediji. . Tudi dvojna cena v hotelih, ena za domače, ena za tujce je mnoge izseljence prizadela. SIM je izseljence, ki so prišli na obisk v Slovenijo in tu ostali nekaj mesecev, vspodbujala, da so poleg Ljubljane obiskali tudi ostale kraje.
Kovček 