Mitja Vošnjak je bil; pisatelj, diplomat in Rotarijec

Glavni tajnik SIM J.R. nadškof Alojzij Šuster, predsednik SIM Mitja Vošnjak

Glede na dejstvo, da smo se od Dimitrija Vošnjaka – Mitje, na ljubljanskih Žalah poslovili avgusta 2003, ga mnogo članov Rotary kluba Ljubljana ni poznalo. Če pa upoštevamo še dejstvo, da je zadnjih deset let življenja preživel doma, oziroma v Domu ostarelih na Taboru v Ljubljani,  je še posebej potrebno, da ga podrobneje predstavimo.

Sam sem imel srečo, da sem delal z njim še  v času, ko je bil  vitalen in ustvarjalen. Bil je tudi tisti, ki me je prepričal, da sem leta 1989 kandidiral in sprejel mesto glavnega tajnika Slovenske izseljenske matice (dalje SIM), ki ji je predsedoval v tistem času.

Čeprav je bil Mitja eden izmed ustanovnih članov našega kluba,  se zaradi bolezni ni prav pogosto udeleževal naših srečanj. Kar 14 let, od 1989 pa do 2003 sem čutil dolžnost, da članom Rotary kluba Ljubljana predstavim njegovo bogato in plodno življenje. Zato sem takrat, ravno ob 100 obletnici Rotary International, ko so se vsi Rotary klubi po svetu obrnili k svoji zgodovini in k svojim koreninam, takratnim članom predstavil življenje in delo Mitje Vošnjaka.

Glavni tajnik SIM J.R. Sonja Lubej, podpredsednik SIM dr. Rado Genorio, predsednik SIM Mitja Vošnjak

In letos, ko slavimo 30 obletnico ponovne ustanovitve Rotary kluba Ljubljana, je spet prilika, da ponovno predstavim njegovo življenje in delo, predvsem za nove in mlajše člane kluba.

Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je bil čas, ko smo v Ljubljani začeli z aktivnostmi za oživitev rotarijstva v Sloveniji. V tistih časih je  prostore SIM obiskalo kar nekaj rotarijcev – Slovencev, ki so živeli širom sveta. Nekaj jih je bilo kasneje tudi gostov našega kluba (Rajko Bukovec –Kanada, Vladimir Ovca – Brazilija, Rudolf Živec – Argentina). Mitja me je  skupaj z Radom Genoriom, ki je bil takrat podpredsednik SIM, posebej vzpodbujal, da z Darkom Zupaničem, Francem Jamškom in ostalimi aktivno delujem pri oživitvi Rotary kluba Ljubljana. Mitja je poznal oziroma prijateljeval   kar z  nekaj predvojnimi člani ljubljanskega kluba, posebej z dvema Božidarjema, slikarjem Božidarjem Jakcem in zdravnikom Božidarjem Lavričem.

Božidar Jakac, ko je bil član Rotary kluba Ljubljana

Mitja Vošnjak, novinar, pisatelj, diplomat  se je rodil leta 1923 na Ptuju. Že v otroških letih se je skušal opredeliti za bodoči poklic –publicista. Izhajal je iz ugledne družine Vošnjakov, ki so v zadnjih dveh stoletjih pustili močne sledove v tem delu Štajerske oziroma Slovenije. Ko se je odločal za bodočo aktivnost v življenju, se mu je najprej zazdelo, da bi to lahko bilo pisateljevanje. Toda usodni čas  druge svetovne vojne   ga je že v njegovih srednješolskih letih pritegnil v politiko in tako kar za nekaj časa odtegnil od pisanja;  temu se je lahko posvetil  le v svojem prostem času , ko je opravljal poklic – diplomata.

Na Ptuju, kjer je začel obiskovati  gimnazijo, se je vključil v levičarsko in narodnoobrambno gibanje. Postal je član SKOJ in KPS. Kot sedemnajstletnik je bil izvoljen v vodstvo mladinske organizacije za mariborsko okrožje. Zaradi protinemškega delovanja se je moral leta 1941 z dve leti mlajšim bratom Sergejem preseliti v Ljubljano, kjer je tudi maturiral.  Kot štajerski begunec v Ljubljani se je vključil v NOB. Junija 1943 je odšel v partizane, tu deloval v protifašističnem mladinskem gibanju ter bil v vodstvu slovenskih in jugoslovanskih mladinskih organizacij. Pisal je za več mladinskih listov in jih tudi urejal (Mlada pest, Slovenski pionir, Mlada Slovenija, Mi mladi). Bil je tudi ustanovitelj mladinske revije Mladina, katera izhaja še danes in ustanovitelj glasila Slovenski pionir. Jeseni 1943 je bil med udeleženci Kočevskega zbora odposlancev slovenskega naroda.

Še ne petindvajsetletnemu je Mladinska knjiga leta 1948 izdala  knjigo- kroniko »Naša velika matura«, v kateri je opisal  sanje in upanje vseh mladih, ki so sodelovali v partizanskem gibanju. Takrat, takoj po koncu druge svetovne vojne se mu je zdelo, da so se te sanje tudi uresničile. V letih 1946 – 1948 je bil direktor radijskega programa v Ljubljani. V letih 1948-49 pa je bil načelnik uprave  LRS za radiodifuzijo.

Leta 1950 je bil v Beogradu urednik  zveznega mladinskega časopisa

Omladina.  Tu je tudi spoznal svojo prvo ženo Čedomilo, s katero se je poročil in imel tri otroke; dvojčka Boruta in Gorazda (rojena 1950) in Uroša (rojenega 1956).

štirje predsedniki SIM;Drago Seliger, Mitja Vošnjak, dr. Mirko Jurak in dr.Janez Bogataj

V delu »Črna kri«, ki je pri Mladinski knjigi izšla 1961, je opisal usode ljudi, ki so v ilegalnih tiskarnah delali in prestajali hude čase. Le preko živega ilegalca je moglo pred nami zrasti vzdušje okupiranega mesta, kjer je Mitja lahko občuteno prikazal streljanje talcev.

Dve leti kasneje je pri isti založbi izdal roman »Onkraj ceste se spet pričenja življenje«, kjer je pretresljivo opisoval upanje in prepričanje o prihodu  boljšega življenja.

Leto kasneje je izdal knjigo »Kri in vino«, ki vsebuje osem krajših povesti zapisanih v slogu pripovedovalca . Vinogradništvo in kult vina je tisto, kar veže večino Mitjevih junakov v eno samo, večno enako skupnost. Hkrati pa je prav to bogastvo  tudi vir najhujših nevarnosti; fizičnega razkroja, silaštva in moralne toposti.

V diplomatsko službo je stopil 1949. leta, najprej je bil svetnik za tisk in kulturo na Dunaju, nato do 1954 šef urada za zvezo v Celovcu. Kot svetnik v državnem sekretariatu za zunanje zadeve v Beogradu je sodeloval pri reševanju spornega tržaškega vprašanja. Po podpisu londonskega memoranduma je bil imenovan za predstavnika jugoslovanske vlade v Trstu. Od 1958 do 1961 je bil poslanik v Nemški demokratični republiki, 1963 so ga izvolili za poslanca slovenske skupščine. Kot prej v Trstu je sedaj v Beogradu ponovno prevzel delo predsednika jugoslovanske delegacije v mešanem jugoslovansko-italijanskem odboru za narodne manjšine.

Leta 1964 je pri Državni založbi Slovenije izdal knjigo »Zid na mejni reki Selan« ki je v tistem času prinesla v slovensko književnost novo snov – življenje diplomatov. Zunanje okolje je v romanu izmišljeno, zelo prizadeto pa govori o blokovski razdelitvi sveta.

Po povratku iz Berlina se je drugič poročil, to pot s  Tatjano Ivačič in z njo imel dva otroka; Ajdo, rojeno 1966 in Lana Roka, rojenega 1971 leta.

Od 1967 do 1969 je bil pomočnik državnega sekretarja za zunanje zadeve g. Nikeziću, 1969 pa imenovan za veleposlanika v Avstriji, hkrati pa še za predstavnika Jugoslavije pri dveh mednarodnih organizacijah; pri Mednarodni agenciji za atomsko energijo (IAEA) in pri organizaciji Združenih narodov za industrijski razvoj.

Leta 1973 se je odločil, da zapusti diplomacijo.  Nekoč aktiven retorik, poslanec v republiški skupščini, izkušen in uglajen diplomat, ljubitelj vsega dobrega, se je zapiral v krog Strunjana, kamor je pritegnil tudi Staneta Kavčiča,   s katerim je edinim obdržal tesne stike.

Zadnje obdobje delovne dobe je preživel v podjetju Medex, kjer je bil direktor centra za biotiko in so bile čebele, predvsem pa propolis področje, kateremu se je ves predal.

Leta 1977 je izdal odmevno knjigo  »Propolis – zdravilo jutrišnjega dne«, ki je bila v tistem času pospremljena s krilatico  – to je himna propolisu.  V njej ne zanika vrednost antibiotikov v borbi s poznanimi in nepoznanimi mikroorganizmi. Želel je le, da bi znanost vse bolj odkrivala uspešnost naravnih zdravil.

Ko se je upokojil, se je drugič ločil. Prodati je moral svoj Strunjan. Našel si je novo prijateljico iz partizanskih časov – njegovo kurirko Sonjo Lubej. Vedno bolj se je zapiral v svoje spomine…  S Sonjo sta ponovno prehodila partizanske steze, predvsem pa uživala v sprehodih po Ukancu.

Pri založbi »Borec« je leta 1980 izdal knjigo »Častna pionirska, tako je bilo« kjer je povezal v celoto resnične zgodbe, ki so jih med vojno doživeli pionirji. V njih so poudarjeni pogum, spretnost in kolektivna zavest otrok. Ti se spontano odločijo pomagati partizanom, zdaj kot kurirji, drugič kako drugače.

Leta 1984 pri založbi Obzorja izdal svojo zadnjo – osmo knjigo »Veleposlanikovi zapiski«. Splošno mnenje je, da je to  njegova najboljša knjiga. V njej, za njega značilnem eruptivnem slogu, opiše pot diplomata v »nemških deželah«. Sin zavednih Slovencev, ki je pred velikonemško silo moral zapustiti dom, se proti njim boriti, in je v tej bitki moral  zmagati…,  je stopal po parketu nemških najvišjih državnih uradov. To niso bili trdi,  robati,  niti bojazljivi koraki. Bili so ponosni, toda ne domišljavi koraki diplomata, ki deluje v duhu enakovrednega sodelovanja in sobivanja. Danes lahko mirno zagotovimo, da je bila takratna kadrovska politika Zveznega sekretariata za zunanje zadeve pravilna, ko je v Berlin kot najvišje predstavnike bivše države poslala kar dva Ptujčana, poleg Mitje tudi  Dušana Kvedra.

V času, ko je bil predsednik SIM, je bil v tesnih pismenih stikih s kar nekaj Slovenci – pisatelji. Posebej je potrebno izpostaviti dopisovanje z kiparjem Ahčinom iz Buenos Airesa in pisateljem Pavlom Šimcom iz Bolivije.

Poleti 1997 se je pri padcu tako hudo poškodoval, da je moral v dom ostarelih na Tabor.  Tu nikoli tudi ni izvedel, da se je njegova Sonja ponesrečila v prometni nesreči. V trenutkih, ko je spoznal katerega izmed svojih domačih, jim je zaupal,… da bo kmalu prišla Sonja…

Ko sem ga nazadnje obiskal in mu povedal, da je v Slovenji že preko deset Rotary klubov, je le dejal:«Kolosalno«. Ne vem če me je spoznal, vem pa, da je  besedo »kolosalno«  povedal  razumljivo in z zadovoljnim izrazom na licih…

PS :Ko pišem zapis o Mitju, se mi pred očmi pojavlja lik pravkar umrlega Petra Amaliettija. Te dni se nekje v Nirvani pogovarjata o drugi Mitijini knjigi o propolisu, ki mu jo je Peter izdal.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s