Na četrtem Občnem zboru je bilo ugotovljeno, da je delo SIM »kljub temu, da ne spada k našim vrhunskim organizacijam«, izredno važno. Člani so bili mnenja, da je najpomembnejše vloga Matice , pomoč pri vprašanju povratnikov oziroma njihovemu vračanju. Glavni njihov problem zagotavljanja stanovanj. Le teh takrat ni bilo, in ljudje, ki so po 30 in več let živeli v ZDA nikakor niso mogli razumeti, da stanovanjski trg ne deluje tako kot ZDA in da je zato zagotovitev stanovanja eden izmed temeljnih problemov večje aktivnosti povratnikov. Tako je ob tej situaciji Tomo Brejc predlagal, da naj na osnovi izkušenj glede stanovanjske situacije v Sloveniji, »nikogar ne vabijo, naj pride in se za stalno naseli pri nas, a istočasno tudi nikogar ne odbijamo, kdor pa želi priti je pametno, da mu prej povemo kaj mu lahko nudimo in kaj ne« Na ta način so se izognili razočaranjem. Omenil je primer g. Grada iz ZDA , ki je po 48 letih življenja v ZDA z ženo prispel v Ljubljano .Tu je sprejel Jugoslovansko državljanstvo, menjal 50.000 $, in čakal na stanovanje, v tem času pa odšel bivat kar v hotel Slon.
Člane takratne matice in zaposlene na njej je v prvih letih predvsem ganil sprejem rojakov, ko so prišli po 40 ali 50 letih bivanja v tujini,v domovino. Ko so živeli v tujini so vedno čutili, da jih je domovina zavrgla, da jim ni mogla dati kruha, zato so ga šli iskati v tujino, kjer pa je bil »grenak«. V tujini so si ustvarili lastno družino in eksistenco. Ko pridejo domov se na kolodvoru zberejo predstavniki oblasti, predstavniki matice, ki pozdravljajo tako skupino. Tak sprejem izseljence močno gane, kajti 40 let bivanja v tujini jih je odtujilo. Zato je njegov prvi stik z staro domovino sentimentalen. Člani matice so kmalu ugotovili, da Američane in s tem Slovence politika ne zanima tako močno, kot jih to zanima pri nas. Z vidika slovenske ideološke razdvojenosti jim je v začetku bilo težko ugotoviti, da slovenskega izseljenca, ki hodi v cerkev, še ne moremo prištevati med »klarikalce«. Živi pač v nekem okolju , ki se s politiko ne ukvarja, zato je bilo dostikrat presenečenje veliko, ko so ti ugotovili da mnogi izseljenci po povratku v ZDA zelo pozitivno govorilo o Jugoslaviji, pa čeprav bi jih lahko površno šteli med »klerikalce«.
Prav tako je matica relativno hitro ugotovila, da v izseljenskih organizacijah v svetu primanjkuje ljudi, ki bi lahko vodili kulturno življenje v njihovem okolju, upoštevati moramo, da starejši izseljenci že izumirajo, ali pa so zgolj nekvalificirani delavci, ki imajo težave z jezikom, zlasti z novo slovenščino. Le malo jih je med njimi, ki so sposobni voditi kulturno življenje, tako na primer v našem centru v Clevelandu le gospod Šubelj vodi kar 8 pevskih društev, zato je matica kmalu začela s pripravami, da se med izseljence pošlje učitelja, ki bi bil sposoben voditi kulturno življenje med tamkajšnji izseljenci. Pri tem se je treba obrniti na same izseljence tu pa se je po koncu druge svetovne vojne naletelo na politično opredeljevanje. Matica je mirila nekatere izseljence do na primer tistih, ki so po koncu druge svetovne vojne ilegalno zapustili Jugoslavijo, da pač to niso samo vojni zločinci in jih ni potrebno v celoti odklanjati. Že leta 1956 je bilo stališče matice, da tudi posamezniki,ki so iz enega ali drugega vzroka pobegnili iz Jugoslavije, ne smemo šteti za nasprotnike države. Saj je v tem času zvezni izvršni svet prejel poseben odlog, po katerem se brez kaznovanja lahko tisti, ki so emigrirali takoj po drugi svetovni vojni takoj vrnejo v Jugoslavijo.
Kovček 