Že v času mandata Mitja Vošnjaka (1983-1990) je v Sloveniji prišlo do pomembnih zgodovinskih sprememb. Država Jugoslavija je začela razpadati. Stoletne želje Slovencev, tudi večine izseljencev, po samostojni državi Slovenije so se začele uresničevati. SIM te velike spremembe niso doletele nepripravljene, prav tako ni igrala pasivne vloge opazovalca in čakala na izid prvih večstrankarskih volitev po drugi svetovni vojni. Že nekaj mesecev pred volitvami je vodstvo SIM skupaj z vodstvi političnih strank in gibanj doseglo, da izseljenci niso postali predmet predvolilne agitacije. Tudi zavoljo tega so volitve potekale v skladu z visoko politično kulturo in kar zadeva položaj in vlogo izseljencev brez incidentov in neprimerno bolj čisto, kot se je to dogajalo v drugih republikah oziroma pokrajinah, kjer so izseljenci dostikrat postali objekt interesov posameznih političnih strank.
SIM je bila res del prejšnjega sistema, tako kot so bile to tudi druge institucije SR Slovenije. Tega dejstva so se dobro zavedali tudi izseljenci in niso nasedli željam nekaterih posameznikov (žal tudi iz njihovih vrst), da bi SIM postala grešni kozel za vse napake pretekle slovenske in jugoslovanske politike do izseljencev.
Že v letu 1989 je SIM začela na novo navezovati stike s Slovenci, ki do takrat niso sprejemali sodelovanja s slovenskimi vladnimi institucijami. Prav tako je okrepila sodelovanje s slovenskimi strokovnjaki, ki delujejo na tujih znanstvenih ustanovah in univerzah ter z vidnimi kulturniki in gospodarstveniki našega rodu.
Značaj dela s Slovenci v tujini je največjega pomena za državo in zato bi vsak narod moral imeti pri državotvornem organu, svoje telo, tako kot to imajo v Italiji, Španiji, Grčiji in Turčiji. Že v prejšnji državi je le ta imela v okviru takratne skupščine (Ljudske in Socialistične) poseben organi, ki pa je skrbel zgolj za sodelovanje z slovenskimi manjšinami v tujini.
Nova ustava RS pa je v svojem 5. členu jasno določila, da mora RS skrbeti za dele svojega naroda, ki živijo v tujini. V prvem mandatnem obdobju državnega zbora RS (1992 – 1996) ni bilo posebne komisije, ki bi se ukvarjala z tematiko slovenske skupnosti zunaj meja RS. Tematika je bila obravnavana znotraj takrat delujočih delovnih teles, kot npr. Komisija za mednarodne odnose in Komisij za svetovni slovenski kongres. Le ta pa ni odražala dejanskih potreb Slovencev, ki žive v svetu, predvsem pa ni služila aktivnejšemu in učinkovitejšemu sodelovanju med RS in Slovenci po svetu. Matica si je prizadevala za razširitev obstoječe komisije SKS in njeno preimenovanje v Komisijo za Slovence po svetu.
SIM je že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ugotovila, da mora krepiti in širiti sodelovanje z vsemi Slovenci po svetu, pri tem pa ne sme gojiti iluzij, da bi lahko vključila v okvir sodelovanja vse Slovence, ki žive v svetu. Vedno bo namreč obstajalo določeno število ljudi, katerim je odhod iz domovine pomenil tako hudo izkušnjo, da ne želijo sodelovati s svojo bivšo domovino, ne glede na vzroke selitve. Zaradi starosti in neizbežne asimilacije se delovanje SIM v času slovenske osamosvojitve premaknilo iz takrat tradicionalnih področij ZDA, Kanade, Avstralije, na področje Evrope ter posebaj na novo nastale države bivše Jugoslavije.
Ob tem so se pojavili določeni problemi glede novih oblik delovanja. Nemogoče je bilo uporabljati isti model delovanja za npr. šesto generacijo Slovencev, ki žive v Clevelandu in ki ne znajo več slovenskega jezika ter so v celoti vključeni v ameriški način življenja, in za Slovenca, ki živi na primer v okolici Münchna in se skoraj da tedensko vrača domov.
Kovček 