Še vedno se, navkljub lepi avtocesti, iz Postojne proti Kopru, rad peljem po stari cesti. V vaseh, ki se nizajo ob njej, se spominjam predvsem izseljencev, ki so iz njih odšli v širni svet.
Ko sem se oni dan peljal preko Senožeč, sem se nenadoma spomnil na Heleno Leber iz Avstralije, ki izhaja iz te vasi. Zelo dobro jo poznam, še bolj pa njenega pokojnega moža Iva Lebra. O njem sem v »kovčku« že pisal. Ko sem razmišljal o Helenini usodi in njeni bogati življenjski poti, je avto že odbrzel mimo znaka za vas Gabrče…Pred očmi se mi je pojavila zgodba o tej vasi, ki jo je tako lepo opisala Helena Lebar: “Gabrče- majhna vasica je zgodovinsko poznana iz turških časov, ko so ravno iz tega gabrškega kotička turški janičarji od poročnega obreda ugrabili mlado nevesto in jo odvedli v sultanov harem. Baje je iz osedlane konjenice skrito izpustila na domačem dvorišču mlada nevesta svoj poročni prstan – nakar ga je zvesti hišni čuvaj zagrebel v zemljo… Vsaj tako pripoveduje povest o Srebrni. Čez desetletje se je ugrabljena nevesta vrnila na domači prag in izvedela, da je v hiši nova gospodinja in mali otročaj. Padla je na kolena in dvignila roke v molitvi, nakar je pred njo stopil začudeno vprašujoče gospodar z ostarelim hišnim čuvajem, ki je takoj zagrebel v zemljo in podal prstan osupljenemu možaku… Žalostna žena je stopila v hitri korak proti vaški cerkvici, kjer je iz povešenih ramen dvignila čudovito srebrno ogrinjalo iz turškega dvora in ga položila pred oltar ter za vedno izginila… Ta plašč je še dan današnji na ogled obiskovalcu, če zanj vpraša.” ….
Tisti dan nisem imel časa, da bi šel preveriti zgodbo. Bom pa to kmalu napravil. Saj prav stopnišče te gabrške cerkve sega v predprag dvorišča Toneta Suše, prav tako slovenskega izseljenca v Avstraliji, ki je v tej vasi preživljal mladost. To je pa že predmet novega -bodočega zapisa v »kovčku«
Kovček 