Izseljenske priče požiga Narodnega doma v Trstu.

Pred nekaj dnevi je dr. Irene Mislej na FB opisala majhen detajl oziroma spomin njene mame, kako se je poslavljala od Narodnega doma v  Trstu, ko je za vedno odhajala v Argentino.

Tudi sam sem v “kovčku” našel zanimiv opis Helen Cerar iz Wisconsina v ZDA, ki se je leta 1981 spominjala požiga Narodnega doma v Trstu, pred takrat 60 leti.

Prav tiste dneve je bila s skupino izseljencev, ki so nameravali iz tržaške luke odpluti v ZDA, deležna nasilja fašistov. Zanimivo je , da je Helen Cerar v članku, ki je bil objavljen v Rodni grudi 1981 z naslovom  »Žalostna obletnica« domnevala, da so fašisti podtaknili ogenj,  »ker so nas tisti dan pričakovali«. Ker pa se je večja skupina potnikov ,med katerimi je bila tudi Helen, v Ljubljani zadržala, in so prišli v Trst  šele  naslednji dan, to je 14.julija 1920, so v Trst prišli »prepozno«. Takoj ko so stopili iz vlaka so jih obkrožili karabinjerji, jih zastražili z vrvmi in jih kakor živino gnali do pogorišča Narodnega doma, kjer je še vse tlelo in se kadilo.

Medtem so se jim karabinjerji rogali in jim grozili. Preganjali in prerivali so jih okrog pogorišča oni pa  so morali s seboj vlačiti  vso borno prtljago s katero so se nameravali vkrcati na ladjo. Številni ljudje so se jokali, zlasti primorska dekleta, ki jim je ta dom bil priljubljeno shajališče. Ko so se fašisti slednjič le naužili svoje surovosti, so jim odstopili prostor pred kolodvorom in  jih pustili na prostem vso noč, čeprav so bili postajni prostori domala prazni.

Šele naslednji dan so jim odkazali namenjeno stanovanjsko poslopje s posteljami, kjer so jim delale družbo stenice in uši. Tam so ostali približno teden dni, dokler ni bil  za plovbo pripravljen parnik »Argentina«. Medtem so jih hranili z ribami in makaronami   iz bližnje restavracije., seveda ne brezplačno. Zanimivo je, da bodoči potniki  za pot v Ameriko niso obupali, ker so pač pričakovali boljše čase. Kratkočasili so se z petjem. V restavraciji so našli tudi dve slovenski dekleti, ki sta se jim pri petju pridružili. Toda že v nekaj dnevih je bila ena zaradi tega odpuščena, ker so jih karabinjerji zasačili pri petju slovenskih pesmi.

Zanimivo je, da se je gospa Cerar  še 60 let po tem dogodku dobro spominjala vsega navedenega. Predvsem pa  vse o sami skupini potnikov , ki so bil deležni požiga Narodnega doma. Dobro se je spominjala, da so iz omenjen skupine takrat ostale žive poleg nje  le še dve, imena ene , ki je živela  v Milwaukija se  ne spominja, medtem ko je druga – Mary Ravnikar  živela v mestu  Venice na Floridi..

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s