Seveda ne mislim na pravega konzula, temveč na vzdevek, ki ga je imel Boris Knežič iz Adelajde v južni Avstraliji. Čeprav bo drugo leto minilo že skoraj petdeset let odkar ga ni več med živimi pa se ga še marsikdo v Adelajdi z veseljem spominja.
Mislim na Borisa Knežiča – tržaškega Slovenca, ki je živel v adelajdskem predmestju Queenstownu. Bil je sicer uslužbenec na glavni pošti v Adelajdi in seveda ni imel nobenega diplomatskega statusa.Razen tega , da je bil pred drugo svetovno vojno uslužbenec na takratnem jugoslovanskem konzulatu v Trstu. Na to službo je bil seveda ponosen in ko se je po koncu druge svetovne vojne znašel v Avstraliji z željo po boljšem kosu kruha in svobodnejšega življenja, mu je to obdobje dela na konzulatu veliko pomenilo. To so začutili tudi drugi Slovenci in prijelo se ga je ime »konzul« Vsi so ga po tem imenu tudi poznali.
Ne nazadnje , kolikor vem, tudi med Slovenskimi izseljencv v Avstraliji ni bilo nikogar drugega, ki bi Jugoslavijo oziroma Slovenijo zapuščal z diplomatskega parketa.
Kakor koli malo adelajdskih Slovencev bi vedelo njegov pravi priimek. Rad je debatiral; ljubil je veselo družbo in slovensko pesem; ime je krasen glas, četudi ne izšolan. Ob raznih prilikah je zapel tudi kako operno arijo. Bil je zanimiv človek , na nek način samosvoj – original, po srcu naivno dober in pošten, v skrbi zase neokreten, pri vseh pa priljubljen.
Kovček 