7.slika : Brez njih, v Splitu,  ne bi bilo Slovensko kulturnega društva Triglav.

Prav danes sem izvedel za smrt dveh slovenskih rojakov iz Švice: Dr. Ludvika Smrekarja in Dušana Florjančiča. Dobro sem ju poznal, bili smo prijatelji. Napisal bom nekaj misli o  njunih aktivnostih med Slovenci v Švici. Težko mi je, ker se zaradi ostrih ukrepov zoper covida nisem mogel udeležiti  njunih pogrebov, vsaj tistega v Ljubljani ne.

Veliko nekrologov sem že napisal. Samo za Slovence v Splitu – štiri. Pred tem pa še za mnoge Slovence  v Braziliji,  ZDA , Franciji,  Nemčiji …To je pač  usoda tajnika Slovenske izseljenske matice. Ali pa ne samo to, morda je to tudi nekaj več.

Pred leti, ko smo  na Slovenski izseljenski matici še izdajali Rodno grudo, mi je nekoč urednica rekla »Pa ne nosite mi samih nekrologov…. to ni vzpodbudno« Zaman sem ji razlagal, da je  smrt pač neizogibna  spremljevalka  vseh društev, da je  tako vedno  bilo in , da bo tako tudi v bodoče.

Zato je vredna posebne pohvale urednica Planike Vere Hrga, ki že nekaj let ohranja spomin na nekdaj aktivne  (in tudi druge) člane slovenske skupnosti v Splitu in  okolici. Na ta način pomaga k vzpostavitvi trajnega spomina,  ne samo na člane društva  Triglav ampak na prisotnost Slovencev v tem delu Hrvaške.

Mnogi so že pred dolgimi desetletji, zaradi neizbežne asimilacije,  napovedovali skorajšnji zaton  društvom Slovencem v ZDA, nato v Argentini in Evropi.  Morda kdo na tihem isto misli o  društvih iz bližnje okolice.

Ko bo minilo mnogo let (desetletji) bodo prav ti zapisi pomagali pisati zgodovino društvene in tudi drugačne  prisotnosti Slovencev na Hrvaškem.

In ne nazadnje se  bodo vnuki , pravnuki lahko  zavedali svojih korenin svojega- porekla , ki je drugačno kot je večinsko  v katerem živijo oziroma so bili rojeni.

Vsaka smrt je huda. Cankar je nekoč na Rožniku, kjer je stanoval v novembrskem popoldnevu gledal, kako kostanj izgublja svoje liste. Takrat je zapisal;

Na enem samem kostanju, čisto na vrhu, se je držalo še nekaj listov; tudi ti so bili že črni in zgrbljeni, ali so še živeli. Kadar je list umrl  je padal na tla v čisto ravni črti, kakor kamen. Natanko pa sem razločil, da so oni na vrhu vztrepetali….

Tudi sam sem vztrepetal,  ko sem izvedel za Daničino smrt. Rožnik, kjer je Cankar napisal črtico  » Listje«  je bil prav gotovo  kraj,  ki ga je Danica, rojena Ljubljančanka, večkrat obiskala. Če ne drugače pa v času šolanja, ko je bil Rožnik obvezna  točka  ekskurzij iz slovenskega jezika. Takrat še ni vedela, da bo Ljubljano zapustila in se preselila v Split, kjer si je ustvarila družino in živela uspešno življenje v  stari splitski družini Tartaglia.

Član te splitske družine Siniša  Tartaglia je v tistih letih študiral v Ljubljani. Takratni splitski študentje so  se v Ljubljani zbirali v popularni ribji restavraciji Operna klet. Njihovo druženje je imelo za posledico ustanovitve ragbi društva  Nada. In še danes toliko desetletji po tej ustanovitvi  je na steni v restavraciji plošča z  spominom na ta dogodek. Plošča je sestavni del restavracije in tudi Ljubljane. Če  je ne bi bilo  bi kmalu zbledel spomin na  čase ko so v Ljubljani živeli in študirali Dalmatinci.

Če ne bi bilo  to vrstnih zapisov v Planiki bi  zavest o prisotnosti in aktivnosti Slovencev čez nekaj desetletji zbledela, oziroma celo izgubila. Tako kot spomin na Danico – damo , ki je  Splitu, ki je bil tudi njen, dala tisto kar je sveto- pripadnost novi sredini ,ob istočasni ljubezni na rojstno deželo. Tako pa bo prav po zaslugi pisanja v Planiki, ostal spomin nanjo  z prepričanjem, da je za ugled slovenstva v Splitu naredila neizmerno veliko.

• Hrvaška