Temeljno vprašanje, ki se mi poraja ves čas, odkar se ukvarjam z izseljenstvom je, zakaj se nekdo odloči, da se lepega dne izseli. O tem je bilo že veliko napisanega, se več izrečenega. Sam sem opravil ogromno razgovorov v tej zvezi. Velikokrat so bili v teh razgovorih, kot razlog izselitve omenjeni slabi stanovanjski pogoji. »Doma nas je bilo veliko, prostora pa malo, nisem bil (bila) najstarejši in enostavno odšel sem »
Ko se peljem iz Pivke proti Trnju, mi vedno v oči pade prva hiša na desni strani. Danes se vidi, da v njej že dolgo nihče več ne živi. Nekoč pa je bila to mogočna hiša. Za časa Italije so v njej oddajali celo tujske sobe. V njej je bila tudi gostilna in trgovina. Danes sameva, nihče v njej ne živi več. Do zgodnjih petdesetih let prejšnjega stoletja so v njej stanovali bratje Strletovi. Dva sta odšla v Avstralijo, točneje v Perth na zahodu. Tretji Strletov sin, ki je ostal doma, si je na dvorišču nekoč najlepše hiše v Trnju zgradil novo hišo. Stara pa kot da čaka na nekdanje stanovalce. Na prste ene roke bi lahko našteli njune obiske domov. Hiša pa ju še vedno čaka. Seveda postaja starejša in na nek način žalostna in utrujena.
Pred mnogimi leti, točneje 1992.leta, sem v Perthu srečal Frenka, enega izmed bratov v Avstraliji. Na moje skorajda tradicionalno vprašanje, kaj namerava v bodočnosti, »ali se boš vrnil domov« mi ni ničesar dorečenega odgovoril. Vseskozi je veliko govoril o domu, o Sloveniji, o Trnju, le datuma oziroma tistega gotovega stavka “Vrnil se bom”” ni in ni bilo. Tudi za drugega brata , ki ga takrat nisem srečal, mi je rekel, da on pa še manj verjetno. Leta so od takrat minevala. Hiša v Trnju pa še vedno sameva.
V »kovčku« sem našel dve fotografiji »Strletovih fantov« v Avstraliji. Na prvi v redkih prostih trenutkih odkrivata lepote Avstralije in na drugi je Frenk s svojim vnukom. Objavljam ju upajoč, da v tistih redkih trenutkih, ko sta odkrivala Avstralijo, nista pozabila na Trnje oziroma Slovenijo. To, da sta imela rada svoje domače, pa čeprav se nista več vrnila v hišo v Trnju, ,ki ju še vedno čaka, pa je samoumevno.
Kovček 