V Severni Ameriki, točneje v Mehiki žive, glede na njeno relativno velikost, najmanj Slovencev. Ne samo danes temveč, tako je bilo tudi v preteklosti. Nikoli nismo vedeli njihovega točnega števila. Ker dolgo časa, vse do 1994 niso imeli nobene organizirane oblike zbiranja, zato smo lahko le ugibali o njihovem številu. V sredini 60 let prejšnjega stoletja pa je SIM vzpostavilo kontakte z dvema , takrat zelo aktivnima Slovencema v Mehiki, Giulermo Žebre in Jose Leben
Danes predstavljamo Giulerma Žebreta, doma iz Planine pri Rakeku, ki je sodeloval že v mehiški revoluciji ( 1914-1915), katero je vodil Emiliano Zapata (1879-1919). Nasprotniki so Emila Zapato imeli za razbojnika, medtem ko so domorodci v njem videli junaka in odrešitelja, ter se oprijeli njegovega agrarnega gibanja, imenovanega zapatizem. Zato ni bil slučaj, da so njegove ideje prevzele tudi Giulerma, enega izmed najstarejših slovenskih izseljencev v Mehiki. Že doma v Planini je kot otrok vestno urejal domači vrta, tako da je bil njegov oče, ki je bil šolski upravitelj, nanj silno ponosen. Giulermo je v Ljubljani 1909 končal realko in nato odšel na Dunaj na takratno »Eksportno akademijo«.
Prvi svetovni vojni se je izognil tako, da je skupaj s sošolcem pobegnil, najprej v Benetke, nato pa v Trst. Tu sta imela kar nekaj slabih izkušenj, ki sta ju pripeljalo do razočaranj. Tako, da sta skoraj opustila idejo, da bi zapustita Evrop. Toda, kot se največkrat zgodi, ju je spremljala sreča. Ker sta bila za tiste čase in razmere dobro izobražena sta kmalu dobila zaposlitev v pisarni nemškega trgovskega podjetja, kjer sta hitro našla ladjo, ki ju je odpeljala v Marseillu. Tudi tu sta poizkušala srečo pri pomorščakih in tudi tokrat uspela. Nemška ladja z zvenečim imenom «Kronprinz Evgen« ju je končno odpeljala v Mehiko, kjer sta takoj pričela kmetovati..
Mladi Žebre je postal kmet. Uresničile so se njegove sanje. Začel je rediti govedo. Obdeloval je težko mokro zemljo, se boril z monsuni, kopal namakalne jarke, skratka živel je z zemljo, ki jo je dobro obdeloval. In le ta je zacvetela in obrodila, da je bil lahko ponosen; na nasade sladkornega trsa, riževa polja, sadovnjake polne banan, limon, pomaranč. Vse to ni rastlo in uspevalo na Notranjskem.
Rancho Boterero Verde v Careteri a Chaltepee je bil dolga desetletja njegov dom. Sprejel je mehiške navade: s širokim sombrerom je jezdil svojega konja. Vedno ga je spremljala soproga Emilija po kateri se pretaka arabska kri. Njegov dom je postal središče maloštevilnih Slovencev v Mehiki.
Med 60 in 70 leti prejšnjega stoletja je trikrat obiskal Slovenijo. S seboj je vedno pripeljal soprogo in njeno sestro. Razgovor z njim je bil zanimiv in seveda nikoli se ni dalo izogniti vprašanju; kako se spominja kmečkega revolucionarja Zapate, pod katerim je še služil. Ogovoril je, da je bil Zapata postaven mož z velikimi brkami. Spominja se, da mu je nekoč rekel; » Ti si pa precej bel med nami, toda tu imaš puško in z njo si moraš pomagati, kajti plače pri nas ne delimo«.
Giuliermo je bil tudi darežljiv človek. Tako je samo na osnovi pisanja v Rodni grudi Zavodu slepe mladine v Ljubljani daroval kar 1000 ameriških dolarjev, kar je bil za tiste čase zelo velik denar.
Navkljub majhnemu števili Slovencev v Mehiki pa so le ti 1994 ustanovili svojo društvo v Mexicu Cityu. Na sliki je veleposlanik Republike Slovenije v ZDA , dr. Ernest Petrič, ko je 29. februarja 1994 izročil poverilna pisma mehiškemu predsedniku Cafrlosu Salinasu de Gortari. Ob tej priložnosti se je srečal tudi s slovenskimi rojaki, ki živijo v Mexico Cityu. Srečanje je bilo tudi priložnost za razgovor o tem, kako bi se ob sodelovanju tamkajšnjih Slovencev še okrepilo sodelovanje med Slovenijo in Mehiko. Na sliki z leve proti desni: Marta Jovanović de Aguirre, veleposlanik dr. Ernest Petrič, Maria Cencic de Trujilo, v drugi vrsti: Ivan A. Mozer, Miklavž Borštnik, prvi sekretar slovenskega veleposlaništva, Miha Dellawalle in Ivan Šprajc.
Kovček 