Kako je bilo poskrbljeno za Slovence po svetu, takoj po koncu druge svetovne vojne, ko še ni bila ustanovljena Slovenska izseljenska matica (SIM) ?

Leta 1946 je bila v okviru Ministrstva za delo FLRJ v Zagrebu ustanovljena Uprava za izseljensko službo. To je bilo pravzaprav nadaljevanje dela Komisariata za izseljence v stari Jugoslaviji – kraljevini, ki je prav tako imel sedež v Zagrebu.

Leta 1947 je bila zgoraj omenjena uprava ukinjena in porazdeljena po republikah. Večina republik se je še nekaj časa obračala na upravo v Zagreb, ki je vendarle imela dobro uveljavljeno strokovno službo – v nasprotju s preostalimi republikami, ki so morale to službo na novo organizirati. Tako se je na primer v Srbiji v okviru njihovega ministrstva za delo na začetku, na primer, samo ena oseba ukvarjalo z izseljensko problematiko za celotno Srbijo. Konec leta 1947 je bil del aktivnosti z Ministrstva za delo FLRJ prenesen na Ministrstvo za zunanje zadeve FLRJ.

Toda konec leta 1949 je zunanje ministrstvo iz Beograda zopet vrnilo celotno izseljensko problematiko v Zagreb. Takrat se je tudi večji del gradiva, na žalost,  tudi porazgubil, med drugim zelo dragocen kataster izseljenskih naselij Slovencev, Hrvatov in Srbov po svetu. Od leta 1950 so se z nekaterimi izseljenskimi vprašanji ukvarjali v okviru Ministrstva za zunanje zadeve (večji) del pa je še vedno ostal pri Izseljenski službi Sveta za narodno zdravje in socialno politiko Ljudske republike Hrvaške v Zagrebu.

Glede na to, da takrat še niso delovale republiške in obe pokrajinski izseljenski matici (Vojvodina in Kosovo), sta ti dve instituciji:Ministrstvo za zunanje zadeve in Svet za narodno zdravje ij socialno politiko  skupaj z republiškimi sveti za mednarodno znanstveno politiko in zunanjo politiko opravljali naslednja opravila; zbirali so podatke in dokumente za pogrešane osebe ( dediščine, smrti, zavarovalnine, pokojnine, rente in drugo: izseljencem povratnikom, izseljencem obiskovalcem in repatriiranem so pomagali pri njihovih dnevnih težavah. Vse to, kar naj bi kasneje opravljale Izseljenske matice.

Kmalu po leti 1989, ko sem pričel z deloma glavnega tajnika na Slovenski izseljenski matici, sem se srečeval z vprašanji, ki so se tikali časa tudi pred letom 1950. Da bi  zvedel kaj več o tem obdobju, bi se mogel obrniti na takrat ključnega človeka tistega časa, pomembnega za to področje. In to je bila Lidija Šentjurc, slovenska revolucionarka, političarka in narodna herojinja, * 18. marec1911 , Hrastnik † 6. november 2000 v Ljubljani.

Po vojni je bila članica ožjega političnega vodstva KPS (politbiroja oz. njegovega sekretariata), bila je republiška (1945–53) in zvezna poslanka (1945–63), 1946 minister za prosveto, 1947 pa za komunalne zadeve v vladi LRS, članica CK KPJ (1948–69), že tretjič organizacijski sekretar CK KPS (1949–52), podpredsednica zvezne skupščine (1952–58), članica Zveznega izvršnega sveta (1958–63), od 1963 članica Sveta federacije. Bila je edina ženska med 35 člani novo ustanovljenega Predsedstva CK ZKJ (1966–69), podpredsednica SZDL Jugoslavije ter nazadnje predsednica zgodovinske komisije CK ZKS (1969–80). Bila je tudi članica Predsedstva SZDL Slovenije in članica Sveta federacije. Imela je velik neformalni vpliv na pomembne kadrovske odločitve ter na uradno interpretacijo novejše zgodovine. 

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je imela še vedno velik vpliv, ali pa se nam je to le zdelo, vsekakor pa je okoli sebe imela izgrajeno avreolo skrivnostnega in pomembnega človeka. Težko se mi je bilo sploh najaviti in jo zaprosit za razgovor. Ni imela javne telefonske številke. Bila pa je tudi soproga  Sergeja Kraigherja , ki je bil član predsedstva takratne skupne države in je bil deležen dokaj strogih varnostnih ukrepov.

Da sem prišel v stik z Lidijo Šentjurc mi je veliko pomagal čas, ko sem delal na Raziskovalni skupnosti Slovenije. Ohranil sem dobre stike z takratnim ministrom za raziskovalno delo, oziroma takrat se je imenoval  Predsednik Republiškega komite za raziskovalno dejavnost   Erikom Vrenkom.   Bil je poročen z Marjeto Šentjurc , hčerko Lidije Šentjur .  Povedal sem zakaj bi se želel dobiti z gospo Šentjurčevo. Erik mi je kmalu dal telefonsko številko katero sem zavrtel in  zelo hitro me je ga. Šentjurčeva sprejela v stanovanjski hiši blizu Kleč. V prostorni toda za današnji čas skromno opremljeni hiši me je, postregla s čajem in piškoti.  Bil sem presenečen kako natančno se je spominjala oseb  izseljencev iz tistih časov, ko jih je sprejela  kot ministrica. Seveda jih ni bilo prav veliko. In logično je, da so to bili predstavniki tistih izselncev, ki so takratni Jugoslaviji pomagali  v drugi svetovni vojni in  kasnejši povojni obnovi. V spominu imam njene lepe besede o Josephini oz .Josi Zakrajšek  Predsednici Progresivnih Slovenk ZDA. Začutil sem, da so prav te izseljenke bile tiste na katere je bila ga. Šentjur posebej ponosna.

Ko danes gledam nazaj na tisti čas se mi dozdeva da je bila ga. Šentjurčeva tista ki je razumela borbo za ženske pravice.

Josephine Zakrajšek  oziroma Josi, kot jo je večkrat imenovala  se je ob delu v tovarni dodatno izobraževala v večernih šolah in si pridobila naziv upravna delavka. V letih 1927−1930 je bila med drugim uslužbenka socialnega skrbstva , nato upravnica Slovenskega narodnega doma v Clevelandu, sodelovala je tudi z Slovensko narodno podporno jednoto in Ameriško dobrodelno zvezo. Od 1939-1979 je bila glavna tajnica Progresivnih Slovenk Amerike. Prizadevala si je za ustanavljanje krožkov zunaj Clevelanda. Leta 1944 je ustanovila odbor za zbiranje pomoči domovini, postala glavna odbornica podobnega jugoslovanskega odbora ter glavna nadzornica in blagajničarka Slovensko-ameriškega nacionalnega sveta, ki je zbiral pomoč za domovino.

Po vojni je pomagala pri zbiranju pomoči za pediatrično bolnišnico v Ljubljani, slovenski kulturni dom v Trstu, žrtve potresa v Skopju in drugo. Sodelovala je v slovenskih društvih v Clevelandu pri zbiranju gradiva o radnji doma za ostarele v Clevelandu, organizaciji prve turneje Slovenskega okteta  med ameriškimi Slovenci, dopisovala v ameriške in slovenske časopise se zavzemala za povezovanje med izseljenci in domovino in drugo.

Zato tudi ni slučaj, da je prav ga Šentjurčeva dosegla, da je Tito leta 1952 v  Zagrebu sprejel delegacijo Progresivnih Slovenk ZDA , ki sta jo spremljala tudi Etbin Kristan in Tone Seliškar, sedaj že kot vodstvo Slovenske izseljenske matice. Josephine Zakrajšek je  četrta za leve drugi z leve je Tone Seliškar in trtji z desne Etbin Kristan.

Z razgovora s ga Šentjurčevo sem odšel zadovoljen ker sem začutil, da je pri odnosih z izseljenci  delila pripadnost, tako socialni kot tudi družbeni vlogi  izseljencev posebej žensk.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s