Dva bronasta in monumentalna, realistična kipa znanega urugvajskega kiparja Jose Bellonija, ki stojita v samem centru Montevidea, povesta njegovim obiskovalcem več o zgodovini Urugvaja kot nekaj zgodovinskih razprav.

Gre namreč za upodobitev dveh vozov; prvega, imenovanega “la carreta« (dvokolnica), ki so jih uporabljali pri delu na polju prvi evropski naseljenci (Španci, Italijani) – le ti so se začeli naseljevati ob drugem največjem porečju na svetu –Rio de la plati ( Srebrni reki),  drugi kip pa predstavlja par  tako voz, le da je to poštni voz – »la diligenzia«. Pošta pa je ena izmed najpomembnejših javnih institucij v življenju kateregakoli priseljenca oziroma izseljenca.

Izvorno ime  države Urugvaj je –Republica Oriental del Uruguaj. To ime pove, da se njeno območje razprostira vzhodno od reke Urugvaj. Ta geografska opredelitev in nekateri zgodovinski razlogi so tisti,      zaradi katerih so nekoč pa tudi še danes klicali oziroma kličejo Urugvajce »orientalci«. Povsem jasno je, da danes Urugvaj spada v zahodno civilizacijsko hemisfero. Beseda urugvaj pa v jeziku »guarani« pomeni – reka, kjer živijo ptice.

Ptice pa po navadi živijo tam, kjer je veliko zelenja. In v Urugvaju je ogromno zelenja. Država, ki meri 187.000 kvadratnih kilometrov je skoraj 9 krat večja kot  Republika Slovenija, prebivalcev pa ima samo 2,9 milijonov, od tega jih polovica živi v glavnem mestu Montevideu.

Urugvaj, nekoč so ga imenovali tudi »Latino-ameriška Švica«, je med vsemi deželami južne Amerike najbolj razvit. Predvsem po zaslugi intenzivnega kmetijstva in še posebej živinoreje. V zadnjem desetletju  pa je pomemben vir državne blagajne še turizem in bančništvo. S svojimi liberalnimi zakoni je pritegnila veliko kapitala iz Brazilije, Argentine in ostalih dežel južne Amerike. Večina turističnih mest, kot mondena Punta del Este, ni v lasti Urugvajcev, temveč ostalih Latinoamerikancev, med njimi so tudi Slovenci iz Argentine. Da je Urugvaj res zelen in Montevideo poln parkov, smo opazili že prvi dan naše turneje po Urugvaju. Ansambel Slovenija, Koledniki izpod Kamniških planin in pesnika Toneta Kuntnerja, ki so v organizaciji Slovenske izseljenske matice prišli na gostovanje v Urugvaj, je na letališču pričakalo vodstvo Transmurane (Prvo slovensko prekmursko društvo) in jugoslovanski veleposlanik g. Dimovski v Montevideu, ki nam je ves čas našega bivanja nudili veliko pozornosti in so nam bili na razpolago v vsakem trenutku

Prijazni gostitelji so nas nastanili v prijetnem hotelu »Los Anghelos« na Aveniji 18. julija v samem središču Montevidea, ki se je vsem nam zdel neprimerno bolj »obvladljiv« kot ogromen Buenos Aires. Občutek obvladljivosti nam je v veliki meri dalo ravno naše začasno domovanje. Avenija 18. julij (posvečena spominu na dan, ko so leta 1830 v Urugvaju sprejeli Ustavo, deli mesto Montevideo in seveda polotok, na katerem ta leži, na dva enaka dela.

Prvi Jugoslovani, v ogromni večini Hrvatje in Slovenci, so se v Urugvaju naseljevali v letih od 1920 do 1933. Ocene govorijo, da je bilo takrat v Urugvaju 7000 Jugoslovanov. Danes pa jih je po grobi oceni samo še 3500. Slovencev, v večini Prekmurcev, pa je od tega števila skupaj z potomci manj kot 400.

Povedati moramo, da so prvi Slovenci prišli v Urugvaj že dosti pred 1.svetovno vojno. Kraj na Atlantski obali Piriapolis naj bi ustanovil Slovenec iz okolice Trsta, po imenu Piria. Slovenci v Montevideu so mi povedali, da je v bližini Piriapolisa še danes njegova hiša oziroma grad, spremenjen v muzej. Žal mi čas ni dopuščal, da bi obiskali ta kraj.

Kakorkoli, omenjeni Slovenec je bil vsekakor izjema. Večina Slovencev v Urugvaju so bili delavci in priučeni obrtniki. Sedaj so ostareli in prejemajo le borne pokojnine. Prvi Prekmurci so 1935 v Montevideu ustanovili svoje društvo – Prvo slovensko prekmursko društvo  (Transmurana). Društvo je ob svoji 55 letnici štelo blizu 250 članov. Lata 1967 so zgradili lep nov dom na Molinos de Raffo 897. SIM jim je takrat s pomočjo slovenskih podjetji podarila parket za celoten dom v katerem je tudi knjižnica.

Na žalost slovenski jezik vse bolj in bolj izginja iz prostorov prijetnega društva. Čas je naredil svoje… V Montevideu prosijo za učitelja slovenskega jezika. Z dobrim programom bi mogoče spet pridobili mlajše potomce Slovencev. Sicer pa je to tudi problem ostalih dveh jugoslovanskih društev v Montevideu: »Bratstva« in »Hrvatskega doma«. Jezik, tako pomemben element povezave z domovino svojih staršev ali starih staršev, je izredno pomemben.

Asimilacija je nekaj povsem naravnega. Zato nas kmalu v Montevideu ni več čudilo, da se Slovenci iz Transmurane povezujejo s Hrvati in ti z Bolgari, Čehi, Poljaki, Ukrajinci, Belorusi…

Za nas, ki smo za nekaj tednov prišli iz domovine, je to druženje pomenilo nekaj neverjetnega. Tu beseda »Slovan še nekaj pomeni. In tudi beseda Jugoslovan še nima tistega negativnega prizvoka, kot ga ima pri nas doma v Sloveniji. Velika večina naših izselnecev v Urugvaju je tja odšla pred 2. svetovno vojno ali so bili tam že rojeni, tako da ne vedo, kako mi danes živimo v Jugoslaviji, s kakšnimi narodnostnimi in ekonomski problemi se srečujemo.

To, da je neumorni Geza Kološa ves čas našega obiska nosil na svojem suknjiču pripeto jugoslovansko državno odlikovanje, ki ga je prejel leta 1986 je razumljivo le, če živite tako daleč od Jugoslavije, kot živijo naši rojaki v  Urugvaju.

 »Slovenci tu se ne pritožujemo nad ničemer«, nam je zatrdil Jose Gyalog, predsednik društva. »Stari domovini smo ves čas pomagali, resda po svojih močeh. Organizirali smo in bomo še različne akcije za zbiranje prostovoljnih prispevkov za vse vrsta pomoči. Vsako leto organiziramo praznovanje 29. novembra-dneva republike…« Požrl sem slino in ničesar rekel… le pomislil sem  ali bodo čez nekaj mescev člani Transurana še praznovali 29. november ali kak drug datum: ne vem, kateri datum bodo praznovali člani društva »Bratstvo«, kjer je največ Hrvatov. Mogoče bodo dali poudarek »kolinam«, mogoče  vinski trgatvi, mogoče pa samo plesu.

Kako slovesna je bila proslava 55 obletnice društva Transmurane!

Slovesno okrašena dvorana, veseli obrazi. Topel govor takratnega zadnjega jugoslovanskega veleposlanika, tako občuten govor lahko napiše le predstavnik majhnega naroda – Makedonec. Čudovit program. Tone Kuntner je mojster pesniške besede . obvlada dvorano, ljudje občutijo z njim. Koledniki zanjo tako zapeti pesem, da le ta seže globoko v srce. Fantje  in dekleta v prostem programu zapojejo tudi pesmi »drugih narodov in narodnosti!, v glavnem dalmatinske.

Sin pokojnega bivšega predsednika kluba Geze Škrilca ganjen prejema posmrtno priznanje za neumorno društveno delo in za sodelovanje s Slovenijo. Kdorkoli sedaj vstopa v prostore društva Transurane, mora iti mimo vzidane spominske plošče v čast Gezi Škrilcu, ki so jo podarili prekmurski rojaki iz društva Bernal v Buenos Airesu, ki so se v velikem številu udeležili proslave.

Ko smo se z letalom dvigovali nad čudovito zemljo Urugvaja, mi je predoči prišla »La carreta«. Z njo so lahko rokovali in uspeli le marljivi ljudje in Prekmurci to prav gotovo so.

• Brez kategorije