Geza Kološa – steber slovenstva v Urugvaju.

Če bi hoteli povprašati po najaktivnejšem in najzaslužnejšem  članom, relativno majhne slovenske skupnosti v Urugvaju, bi se  znašli pred težko odločitvijo. Toda le za trenutek. Po pregledu skoraj 90 letne prisotnosti Slovencev v Urugvaju, pa bi se kmalu izkristaliziral enoglasni odgovor na to nehvaležno vprašanje. »Steber slovenstva v Urugvaju je (bil) Geza Kološa.«

Imel sem srečo, da sem ga osebno spoznal leta 1990 ob obisku Urugvaja. Že pred tem, pa sem ga na SIM začutil kot ključnega človeka , ne samo »Transmurane« (Prvega prekmurskega slovenskega društva) temveč celotne jugoslovanske oziroma bolje rečeno slovanske prisotnosti v tej južnoameriški državi.

Moj prvi stik z njim je bil takrat, ko ni bil  več predsednik Transmurane, čeprav nobena večja oziroma pomembnejša slovenska aktivnost v Montevideu ni  potekala mimo njega. Njegova »upokojitev« je sovpadla z prejemom visokega državnega (takrat jugoslovanskega) odlikovanja 1986, na katerega je bil neizmerno ponosen.  Tudi zato, ker v Urugvaju takrat ni bilo nikogar, ki se ne bi strinjal, da si je Geza  prislužil visoko državno odlikovanje. Mogoče se nam danes to zdi nenavadno. Toda v tistem času, predvsem pa v Latinski Ameriki, je bila Jugoslavija in vse kar je bilo povezano z njo, izrazito pozitivno. Posebej pa še v Urugvaju, kjer je bilo Slovencev relativno malo. Da se jih je lahko čutilo oziroma slišalo, so se povezovali,  z Hrvati, Makedonci in predvsem Dalmatinci.

Geza Kološa je iz Prekmurja odšel 6.avgusta 1937 leta. Očeta, ki je v Urugvaju živel od 1924 leta seveda ni poznal. Saj je bil ob odhodu očeta  star le nekaj mesecev. Tako kot mnoge družine v Prekmurju, je bila tudi njihova razbita, ko so možje odhajali za kruhom v tujino.

Oče, ga je že po dveh tednih, ko je priplul Montevideo, peljal v Prvo slovensko prekmursko društvo, ki je bilo ustanovljeno malo pred Gezovim prihodom, leta 1935. Člani, predvsem Prekmurci so se zbirali v majhni sobi. Takrat še niso imeli svojega doma. V tej sobici so se porazgovorili po » domače«, si izmenjevali novice..

Začel se je učiti špansko in se vpisal v industrijsko šolo. Želel je postati mornariški strojnik. Vendar te šole ni dokončal. Začel je delati kot mehanik in klepar. Najdlje pa je opravljal delo tehnika v rafineriji v Montevideu. Z ženo Emilijo se je poročil 1945 in v letu 1949 se jima je rodil sin Jože.

Leta 1987 mu je umrla žena in od takrat naprej je bil precej osamljen. In še bolj se je povezal z Transmurano. Sin je zobozdravnik in poročen z potomko libanonskih priseljencev.

Že leta 1940 je bil izvoljen v odbor društva, pozneje je bil nekajkrat tajnik, podpredsednik in pozneje predsednik Transmurane.  Z društvom je bil povezan kot s svojo družino. Tudi potem ko ni bil več član glavnega odbora, mu ni bilo vseeno, kako se gospodari.

Najbolj je bil ponosen na izgradnjo dvorane društva v ulici: Molinos de Rafo 897 v Montevideu, ki ga člani ponosno imenujejo »Slovenski dom- Hogar esloveno« . Ko so ga začeli graditi so bili brez denarja. Najprej so za pomoč prosili svoje člane, nato so vzeli nekaj posojila. Pomagali so jim celo nečlani, ki so verjeli, da so se lotili nekaj koristnega in potrebnega.  Veliko jim je pomagalo podjetje ANCAP (cementna industrija), ki jim je podarilo celotno  količino cementa. Posebej so bili ponosni na donacijo kompletnega parketa, ki jim ga je podarila Slovenska izseljenska matica. Vsakemu obiskovalcu iz Slovenije še danes ponosno povedo, »sedaj pa hodite po slovenskem parketu«.

Geza je bil najbolj vesel, da je v njegovi družini že četrta generacija povezana s društvom: sin Jože je bil tajnik odbora, v otroškem pevskem zboru pojeta njegova otroka. »Kar srce mi zaigra, ko slišim, da vnuka pojeta slovensko pesmico« mi je zaupal.

Z Gezo Kološo sem se srečal v kraju Covelinesu, ki leži 40 kilometrov iz Montevidea, in kjer je živel popolnoma sam. Pripovedoval je , koliko dela ima z vrtom, kaj vse sadi, kako mu rodi zemlja. Vendar pa vseeno izkoristi vsako priložnost, da pride v mesto, kjer je preživel svoja najlepša leta. Bil je presrečen, ko smo ga z ansamblom Slovenija in Kamniškimi koledniki obiskali. »Neizmerno sem skupaj z ostalimi člani, vesel takšnih obiskov iz domovine« In takoj je dodal: »Saj je neverjetno, da je svet tako napredoval, da se lahko obiskujemo bratje med seboj«

Geza je v svojem življenju poznal Prekmurce, ki si v celotnem svojem obdobju življenja v Montevideu niso mogli niti enkrat privoščiti obiska svoje stare domovine. Geza Kološa je imel srečo, da jo je dvakrat.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s