Tone Seliškar  – Prvi predsednik Slovenske izseljenske matice(SIM) 1951-1953

Z imenom Tone Seliškar sem se srečal skoraj trideset let prej, preden sem postal glavni tajnik SIM. V zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja me je prevzela njegova povest Rudi. Nekajkrat sem je prebral, še danes se spominjam ilustracij Staneta Kumarja v knjigi, na dah.  Zgodba o mladem fantu, ki se je otepal s revščino in ostalimi težavami v skromnem domu. Všeč mi je bilo, da ni omahoval nad svojim življenjem, ni se jokal, temveč s pogumnimi koraki stopal novim ciljem nasproti. Seliškar je svojega Rudija postavil v čas tehnike v katerem je industrija z hitrimi koraki utirala pot novemu življenju po svetu.

Za  mlade v tistem času, ne samo za nas  v Savskem naselju v Ljubljani, je Seliškar s tem ko Rudija peljal naravnost  v Ameriko, nakazal da želje nimajo ovir. V ZDA v takratni domovini tehnike, je Rudija navdušil za stroje, da je postal mehanik, inovator, izumitelj in drzni voznik na poizkusni vožnji s prvim avtomobilom na raketni pogon. Skratka, tudi nekdo iz obrobja lahko uspe. To je nas mlade v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prevzelo.

Z imenom Tone Seliškar sem se srečal skoraj trideset let prej, preden sem postal glavni tajnik SIM. V zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja me je prevzela njegova povest Rudi. Nekajkrat sem je prebral, še danes se spominjam ilustracij Staneta Kumarja v knjigi, na dah.  Zgodba o mladem fantu, ki se je otepal s revščino in ostalimi težavami v skromnem domu. Všeč mi je bilo, da ni omahoval nad svojim življenjem, ni se jokal, temveč s pogumnimi koraki stopal novim ciljem nasproti. Seliškar je svojega Rudija postavil v čas tehnike v katerem je industrija z hitrimi koraki utirala pot novemu življenju po svetu.

Za  mlade v tistem času, ne samo za nas  v Savskem naselju v Ljubljani, je Seliškar s tem ko Rudija peljal naravnost  v Ameriko, nakazal da želje nimajo ovir. V ZDA v takratni domovini tehnike, je Rudija navdušil za stroje, da je postal mehanik, inovator, izumitelj in drzni voznik na poizkusni vožnji s prvim avtomobilom na raketni pogon. Skratka, tudi nekdo iz obrobja lahko uspe. To je nas mlade v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prevzelo.

Seliškarjev oče Anton je bil doma iz Kozarij pri Dolgem mostu v Ljubljani. Kot ključavničarski pomočnik je v mladih letih veliko potoval po Nemčiji in Avstriji. V Nemčiji se je seznanil z delavskim gibanjem in se kasneje , po vrnitvi v Ljubljano, kjer se je zaposlil pri Južni železnici, kot kurjač in nato strojevodja, vključil  v slovensko socialdemokratsko stranko.

Pod njegovim vplivom je leta 1900 rojen Tonček, kot so ga domači (imel je šest bratov in sestra) klicali, že od rane mladosti, imel rad knjige. Živeli so na Tržaški cesti št.17v Ljubljani.

Tone je končal tri razrede gimnazije in leta 1919 maturiral na ljubljanskem učiteljišču. Kot učitelj je najprej služboval v Dramljah pri Celju, v Prežinu nad Štorami in leta 1921 v Trbovljah, kjer si je ustvaril družino. V rudarskih Trbovljah se je od blizu spoznal s socialnimi krivicami in socialističnim gibanjem. Zaradi delovanja med delavstvom je bil večkrat službeno premeščen. Leta 1925 mu je uspelo, da je dobil mesto učitelja v Ljubljani, tu je ostal do okupacije leta 1941. V tem obdobju je veliko pisal in svoja dela objavljal v slovenskih časopisih in revijah, tudi v Združenih državah Amerike.

Prav v tem obdobju, ko je veliko objavljal za Ameriški družinski koledar, ki ga je izdajala Jugoslovanska Delavska Tiskovna družba v Chicago, se mu je verjetno porodila ideja o bodoči obliki  revije namenjeni slovenskim izseljencem po svetu. In res, če danes primerjavo takratni Ameriški družinski koledar in  Slovenski izseljenski koledar, ki ga je od 1954 pa do 2012  izdajala Slovenska izseljenska matica, lahko vidimo veliko podobnosti.

Tone Seliškar in Louis Adamič.

V obdobju med obema vojnama se je Tone Seliškar preddvsem uveljavil kot naš delavski pesnik, zatem pa kot socialni in mladinski pisatelj. Njegova knjižna bera je izredno bogata. Skupna naklada, v kateri je zabeleženih 119 knjig v enajstih jezikih, je že leta 1963 presegla milijon izvodov. Izredno popularnost je doživel zlasti kot mladinski pisatelj. Njegova mladinska povest »Bratovščina Sinjega galeba« je doživela 34 izdaj v dvanajstih jezikih in v nakladi skoraj pol milijona izvodov. Z gotovostjo lahko rečemo, da je to najbolj znano slovensko mladinsko delo v tujini.

V drugi svetovni vojni se je z obema sinovoma vključil v osvobodilno gibanje. Uredil je več brošur in listov, govoril na mitingih, sodeloval v borbah in vmes pisal. Po vojni je bil štiri leta glavni urednik  Delavske enotnosti, več let član  predsedstva glavnega odbora slovenskih sindikatov.

Njegovi stiki z našimi izseljenci segajo v njegove mlade dni, v čas ko je napisal svoje prve delavske pesmi. Bil je delavski pesnik in pripovednik, ki je znal našim delavcem v tujini posebej v ZDA, kjer so se poleg težkih delovnih in socialnih pogojev   soočali še z izrednim  domotožjem, vliti upanja za boljše življenje.

V časopisih oziroma revijah kot so; Proletarec, Majski glas, Glas naroda, Prosveta,  prej omenjenim Ameriškem družinskem koledarjem, so uredniki radi objavljali Seliškarjeve pesmi, zgodbe in članke, ker so jih imeli bralci zelo radi.

Tone Seliškar je bil rad med izseljenci.

Seliškar je naše izseljence nad vse občudoval. Tako je zapisal v Rodni grudi: «Naš izseljenski rod na tujem je trden rod. Njihovi slovenski narodni domovi, njihove knjižnice, pevska in dramatska društva, njihove podporne in druge organizacije pričajo, kolikšna narodna zavest je bila in je še v teh ljudeh, ki so poleg težkega dnevnega in nočnega dela našli še dovolj časa, da so si ustvarili na tujih tleh majhno Slovenijo«.

In če pomislimo, da v tistih časih razen nekaj duhovnikov skoraj ni bilo med izseljenci intelektualcev, ampak je bilo preko devetdeset odstotkov delavcev, se ne moremo dovolj načuditi, da so ti delavci znali sprejemati in širiti od človeka do človeka  najlepše misli naših velikih mož; Prešerna, Levstika, Gregorčiča, Cankar in drugih…

Po koncu druge svetovne vojne je Slovenija je želela urediti  tudi svoj odnos do izseljencev, ki so ji med vojno in v prvih povojnih letih nudili veliko materialno in moralno pomoč. Spomladi leta 1950 je Osvobodilna fronta, kakor se je tedaj imenovala Socialistična zveza delovnega ljudstva ki je leta 1990 prenehala delovati, poslala na  konvencijo SANS (Slovensko ameriški narodni svet), ki je bila maja v Clevelandu, svojo delegacijo, v kateri so bili; pisatelj Tone Seliškar, znana partizanska zdravnica,  Franja Bidovec in književnik drago Šega. Na tej poti po Ameriki se je Seliškar prvikrat srečal z mnogimi svojimi dolgoletnimi prijatelji in dopisniki in je z vsem srcem dojel globoko navezanost naših izseljenih ljudi na matično domovino.

Kasneje je v Rodni grudi zapisal:« Med našimi rojaki v ZDA sem se počutil kakor doma. Tamkaj sem v resnici občutil narodno bratstvo in nikjer nikoli prej nisem spoznal, kako lepa in plemenita je ljubezen do rodne zemlje. Toda  v vseh slovenskih naselbinah sem iz posvetovanj z rojaki občutil, da nam doma in rojakom v tujini nekaj manjka…Sprevidel sem, da smo pretrgani na dvoje in da nam manjka nekega organizacijskega  telesa, ki bi naše in njihove težnje povezovalo in jih usmerjalo načrtno po naših in njihovih zmogljivostih. Naše rojake ne veže na domovino le ljubezen do domovine, vežejo jih tudi ožji sorodniki, domačija, gozdovi, knjige, ki izhajajo v domovini, nove pesmi, nove igre. Preden je odšla naša delegacija iz Chicaga, smo imeli v sejni dvorani SNPJ ( Slovenska narodno podporna jednota) z uglednimi vodilnimi člani SNPJ in z nekaterimi naprednimi organizatorji poslovilno posvetovanje. To je bilo v juliju 1950. posvetovanje je vodil predsednik SNPJ Jože Culkar. Povedali smo si vse, kar nam leži na srcu, razodeli smo, kar mi želimo od rojakov, rojaki pa so nam povedali, kaj oni žele od nas. Tedaj me je preblisnila odrešilna misel, vstal sem in približno takole povedal svoje misli:

Za sleherno delo je treba načrtov, da pa se ti načrti izpolnijo, je potrebna neka organizacijska osnova. Zato dajem v presojo tale predlog: Mi v Sloveniji moramo na vsak način ustanoviti posebno organizacijo, nekakšno matico, ki bo vodila izključno račune o naših izseljencih v tujini. To naj bi bila nekakšna bratska organizacija, ki bi bila povezana s rojaki po svetu….

Ta moj predlog so vsi z navdušenjem sprejeli in prosili so nas, naj takoj, ko se vrnemo v domovino, pričnemo z delom. In tako so bili torej postavljeni prvi temelji za Slovensko izseljensko matico v Chicagu na sedežu SNPJ v začetku julija 1950…«

Dne 9. januarja 1951 je bila v Ljubljani ustanovljena Slovenska izseljenska matica in Tone Seliškar je postal njen prvi predsednik. Štiri leta je nato razpletal njene prve vezi in iskal poti do slovenskih naselbin po svetu.

V maju 1951 so Tone Seliškar in drugi predstavniki Matice na obmejni postaji v Sežani pozdravili prvo skupino ameriških Slovencev, ki so prišli na obisk v rojstno deželo. Pretresljivo je bilo to srečanje. Star izseljenec je pokleknil in poljubil domačo zemljo. Ta skupina je prinesla Matici tudi darilo – pisalni stroj, s katerim je bilo v naslednjih letih napisano na tisoče pisem.

Po tem začetku je vsako leto po nekaj desetin skupin  slovenskih izseljencev iz raznih dežel po svetu obiskalo Slovenijo. Prav na osnovi teh obiskov se je ustanovila potovalna agencija Putnik. Prvemu pisalnemu stroju so se pridružil še ostali, ki so skozi dolga leta, desetletji napisali na tisoče pisem in odgovorov po različnih željah, ki so prihajale od vseh strani.

A ime pisatelja Toneta Seliškarja je nerazdružno povezano z začetki Slovenske izseljenske matice, tako kot je  naglasila Josie Zakrajšek, dolgoletna predsednica Progresivnih Slovenk Amerike ob njegovi krsti:

»Ime Toneta Seliškarja je vklesano v temelje Slovenske izseljenske matice in z njo povezano. Nanj se bomo spomnili še in še tudi takrat, ko nas bodo pri obiskih domovine vse bolj zamenjevali otroci, vnuki in pravnuki«

Tone Seliškar je umrl , star 72 let v Ljubljani in je pokopan na ljubljanskih Žalah.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s