Drugi predsednik SIM je bil Ivan Regent: 1954-1964

Če je  prvi predsednik SIM Tone Seliškar, bil rojen  v Avstro-ogrski monarhiji in nato ves čas živel v Jugoslaviji v Dravski banovini in kasneje Republiki Sloveniji, pa je  drugi predsednik SIM – Ivan Regent imel povsem drugačen formalno pravni status kraja svojega bivanja . Večino svojega življenja  je preživel v Republiki Italiji, Franciji, Belgiji in tudi Sovjetski zvezi. Mislim, da je bila ta njegova pestra življenjska pot in bivanja v različnih državah, tudi eden izmed razlogov, da so ga člani SIM na svojem občnem zboru 1954 izvolili za predsednika.

Ivan Regent, politik, publicist in kulturni delavec je vodil SIM kar deset let. Njeni dejavnosti je posvetil večino svojega časa. Z ženo Amalijo nista imela otrok in sta toliko lažje vso svojo energijo posvečala Slovencem širom sveta.

Rojen je bil leta 1884 v Kontovelu pri Trstu. Po končani osnovni šoli se je preživljal s priložnostnimi deli in se ob tem sam izobraževal.  Leta 1902 je vstopil v tržaško sekcijo jugoslovanske demokratske stranke v Avstriji, kjer je kmalu postal  eden izmed vodilnih članov.

1905 leta  je v Trstu ustanovil društvo »Ljudski oder«. Le ta se je razvil v prvo slovensko ljudsko univerzo, ki je 1921 imela v Julijski krajini in Istri kar 64 podružnic. Po izgledu teh Ljudskih odrov  je bilo v daljni Argentini v Buenos Airesu ustanovljeno Društvo Ljudski oder, ki je v marsičemu bilo podobno Ljudskem odru na Primorskem.

Kmalu (1905) je bil izvoljen v tržaški politični odbor jugoslovanske socialistične  stranke v Avstriji. V letih 1908/1909 je bil glavni urednik glasila primorskih slovenskih socialistov »Delavski list«. Od 1910 pa do 1914 je bil tržaški dopisnik glasila Jugoslovanske socialno demokratične stranke »Zarja«. Ko je bila Julijska krajina s Trstom vred že pod Italijo, je bil na kongresu socialistične stranke Italije v Bologni izvoljen kot član vodstva italijanske socialistične stranke.

Med tem časom, ko je bil Regent glavni urednik »Dela« je bil tudi nekaj časa ravnatelj tržaškega  italijanskega socialističnega dnevnika »Il Lavatore«, kjer je urejal rubriko mednarodne politike.

Pred drugo svetovno vojno je kot zaveden Slovenec zapustil Trst in se naselil v Ljubljani, zatem pa v Parizu, kjer je nadaljeval svoje politično delo ter urejeval list »Delo«

Leta 1929 je bil izgnan iz Jugoslavije in je preko Dunaja odpotoval v Pariz, kjer  je še naprej urejeval »Delo« in živel kot funkcionar Komunistične partije Italije. Leta 1930 je bil izgnan iz Francije v Belgijo, od koder je januarja 1931 odpotoval z ženo v Moskvo, kot italijanski član Sekretariata mednarodne Rdeče pomoči. Tu je prevzel vodstvo jugoslovanske sekcije za prevajanje marksistične literature v jugoslovanske jezike. Prav tako je predaval občo zgodovino v slovenskem oddelku Komunistične univerze narodnih manjšin zapada (KUMNZ).

Po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo je bil imenovan kot zastopnik slovenskega ljudstva v obče slovanski komite, ki je bil takrat ustanovljen v Moskvi. Od takrat dalje je tudi urejal slovensko  oddajo moskovskega radija. Februarja 1945 je z 2. jugoslovansko tankovsko brigado prispel v Beograd, od koder je odletel v Črnomelj, ki je bilo takrat glavno mesto slovenskega svobodnega ozemlja.

Od 1947 do 1952 je bil minister različnih resorjev v vladi LR Slovenije. Med leti 1953 – 1953 je bil podpredsednik Prezidija LR Slovenije in nato član Izvršnega sveta LS LRS. Med leti 1952 in 1958 je bil tudi predsednik  Zveze Delavsko prosvetnih društev Svoboda, katero je prav on tudi ustanovil.

 Leta 1967 je izšla njegova knjiga Spomini, kot soavtor pa je sodeloval pri nastajanju obsežnih del, med katerimi so bila dela Progresivna Slovenija, Trst in Koroška.

V obdobju njegovega predsedniškega mandata je SIM začela izseljencem oziroma njihovim potomcem intenzivneje podeljevati štipendije za študij v Ljubljani, saj » rod naših izseljencev v ZDA polagoma odmira, mladino pa je tujina že tako odtrgala od domovine, da jo bo težko doseči čez nekaj let, če tega ne bomo storili zdaj, takoj« je imel navado reči Regent, ki je bil prav gotovo velik in klen Slovenec.

Regent je bil dober pevec.

V vsem svojem dolgoletnem delu je SIM štipendirala celo vrsto otrok primorskih izseljencev, ki jih je najbolj poznal. Mnogi izmed njih so se kasneje preselili v Slovenijo in tu nadaljevali svojo življenjsko pot kot na primer ;  dr.Irene Mislej , Albert Gregorič, Armando Blažina.

Bivša delavka SIM, Milena Gregorič se je rada spominjala  svojega prvega šefa. »Ivan Regent je bil prijeten, uglajen človek. Zelo smo ga spoštovali. Spominjam se, da kot rojena Bizovka (Bizovik vas blizu Ljubljane) nisem dobro razumela vsake besede iz Primorske. Tako mi je nekoč naročil, naj prinesem »kanček onega« iz blagajne. Nisem si ga upala vprašati kaj misli. Imel je v mislih vermut, ki ga je ob priliki obiskov posameznih izseljencev rad postavil na mizo. Po ostalih sobah sem spraševala, kaj je kanček, ki ga moram prinesti. Bilo je veliko smeha na ta račun«.

Ker ga je zdravje zapuščalo, je bil leta 1964 (na Foto ob svoji osemdesetletnici skupaj s svojo življenjsko sopotnico Amalijo) na svojo željo razrešen dolžnosti predsednika SIM .

Bil je nosilec partizanske spomenice 1941 in odlikovan z redom junaka socialističnega dela. Umrl je leta 1967  in je pokopan na Ljubljanskih Žalah.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s