V letu 1979, ko je občni zbor SIM izvolil Staneta Kolmana za šestega predsednika, so v Sloveniji začela veljati nova ustavna določila, ki so dajala republikam in pokrajinama večjo vlogo. V Sloveniji pri uvajanju večjih republiških pristojnosti ni bilo večjih težav, nasprotno zelo hitro in temeljito jih je uvajala v okvire svojega delovanja.
Povsem drugače pa je bilo na Zveznem nivoju, kjer so bile v okviru Zveznega sekretariata za zunanje zadeve, kamor[JR1] je sodilo izseljenstvo velike ovire, da ne rečem celo zoperstavljanja. Pri njihovem zoperstavljanju je SIM uspešno vodila Koordinacijo izseljenskih matic republik in pokrajin (KOMI). V tej borbi se je posebej izkazal Stane Kolman, ki je kot nekdanji osebni tajnik Edvarda Kardelja imel v zveznih organih v Beogradu velik vpliv in na nek način tudi moč.
Stane Kolman je bil rojen 1923 v Pivki, gimnazijo je dokončal v Ljubljani, univerzo pa v Beogradu. Po italijanski zasedbi Ljubljane se je vključil v NOB. Po vojni pa je opravljal različne naloge. Tako ga je že maja 1945 Boris Kidrič poslal v Beograd, kjer je prevzel dolžnost načelnika oddelka zvezne vlade. Leta 1946 je bil imenovan za osebnega tajnika Edvarda Kardelja in to dolžnost opravljal do sredine 1949, ko je začel delati v diplomatski službi.
Glede na to, da je bi Kolman prvi predsednik SIM (Pirkovič le deloma), ki ga lahko štejemo med tiste predsednike SIM, ki jih uvrščamo v kategorijo: diplomatov. Za njem so bili to še; Matjaž Jančar, Mitja Vošnjak, dr. Anton Bebler in zadnji dr. Boris Jesih, zato si Stane Kolman zasluži malce podrobnejši opis njegove diplomatske aktivnosti.
Leta 1950 je odšel na delo v veleposlaništvo takratne FNRJ v Pariz kot prvi sekretar in po enem letu imenovan za konzula FNRJ v Metzu , kjer je takrat živelo relativno veliko Slovencev.
Po povratku v Beograd 1953 je na ministrstvu za zunanje zadeve prevzel delo, ki se je nanašalo na probleme slovenske in makedonske politične emigracije. Jeseni 1955 pa je nastopil kot svetovalec v jugoslovanskem veleposlaništvi v Turčiji, kjer je tam ostal štiri leta.
Po povratku v Beograd je v sekretariatu za zunanje zadeve vodil odsek za Češkoslovaško in Nemško demokratsko republiko. Leta 1963 je bil najprej imenovan za stalnega odpravnika poslov in kasneje imenovan za izrednega in opolnomočenega veleposlanika SFRJ v Mongoliji.
Po povratku iz Mongolije 1968 je bil nekaj časa svetovalec zveznega sekretarja za zunanje zadeve v rangu veleposlanika. Po dogovoru s političnim vodstvom Slovenije pa je kmalu odšel v Ljubljano in kot republiški podsekretar dobil nalogo, da v izvršnem svetu SR Slovenije organizira službo za mednarodno sodelovanje. Kasneje se je ta Služba spremenila v Republiški komite za mednarodno sodelovane, danes Ministrstvo za zunanje zadeve republike Slovenije.
V letu 1972 se je spet vrnil v klasično diplomacijo, ko je bil imenovan za izrednega in polnomočnega veleposlanika SFRJ pri Svetem sedežu v Vatikanu. Tu je deloval do leta 1976, ko je začel opravljati dolžnost predsednika komisije SR Slovenije za odnose z verskimi skupnostmi. Kot predsednik SIM je bil tudi član Koordinacijskega odbora Predsedstva republiškega komiteja Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL), organa ki je v tistem času oblikoval politiko Slovenije do problematike izseljenstva. Umrl je v Ljubljani 1991.
Kot predsednik SIM je obiskal mnogo slovenskih rojakov v tujini, tako v evropskih državah kot tudi v Severni in Južni Ameriki ter Avstraliji in poglobil stike z njihovimi organizacijami, društvi in posamezniki.
S finančnimi sredstvi Izvršnega sveta Skupščine SRS (danes Vlade R Slovenije) je SIM leta 1979 pomembno adaptirala prostore SIM na Cankarjevi ulici ½ v Ljubljani, delno pa smo tudi obnovili pisarniško opremo, kar je ne le prispevalo k boljšemu počutju naših rojakov v prostorih SIM, temveč je med njimi pripomoglo tudi k ustvarjanju nove predstave o skrbi in pozornosti, ki jo je slovenskim izseljencem takrat posvečala SR Slovenija.
Stane Kolman je bil tudi prvi predsednik SIM, s katerim sem vzpostavil osebne stike. Le ti so mi pri opravljanju nalog glavnega tajnika veliko pomagali. Večkrat me je obiskal v prostorih SIM in mi marsikaj iz zgodovine slovenskega izseljenstva dodatno pojasnil. Ker sem med študijem na FSPN med drugim v drugem letniku pri predmetu Sociologija religije Izdelal seminarsko nalogo z naslovom; »Majhne verske skupnosti v Sloveniji« je bila le ta vedno ena izmed temeljnih točk najinega razgovora. Kot bivši predsednik Komisije za SR Slovenije za odnose z verskimi skupnostmi je bil vsekakor zelo kompetenten sogovornik o tej tematiki. Veliko mi je govoril o koncu druge svetovne vojne in tragičnih dogodkih, ki so spremljala konec te krvave vojne.
Kovček 