Foto: Simbolna iklustrtacija UI za Stanka Sivca
Včasih so življenja najtišjih ljudi tista, ki najgloblje zaznamujejo skupnost. Takšno je bilo tudi življenje Stanka Sivca – človeka, ki ni imel svoje družine v ožjem pomenu besede, a je s svojo predanostjo in srčnostjo ustvaril širok krog ljudi, ki so ga čutili kot svojega.Rodil se je 19. marca 1926 v Libušnjah pri Kobaridu, v družini, kjer ni manjkalo bratovske in sestrske bližine – imel je pet sester in brata. A njegova življenjska pot ga je vodila daleč od domačih krajev, v Avstralijo, kjer si je ustvaril novo življenje. Tam je dolga leta opravljal delo šoferja mestnega avtobusa pri Brisbane City Council. To je bilo delo, ki zahteva zanesljivost, potrpežljivost in občutek za ljudi – lastnosti, ki so Stanka zaznamovale tudi sicer.
Njegovo zasebno življenje je teklo v tišini. Ostal je samski. A prav v tej navidezni osamljenosti se razkrije drugačna resnica: Stanko ni bil sam. Njegova družina je postala skupnost.Bil je med soustanovitelji slovenskega društva Planinke v Brisbanu, kjer je pustil neizbrisen pečat. Kot urednik društvenih glasil Obzorja in Glas Planinke je skrbel, da je slovenska beseda živela tudi daleč od domovine. Toda še bolj kot besede je govorila glasba.
Stanko je bil pevovodja in organist – človek, ki je znal povezovati ljudi v pesmi. V prostorih, kjer so se zbirali Slovenci, tudi v nekdanjem poslopju ob gradnji nove katedrale, so odmevale melodije, ki jih je vodil s skrbnostjo in predanostjo. Vsako pesem je pripravil z natančnostjo: program je natipkal na pisalni stroj, vsaka vaja je bila premišljena, vsak nastop spoštljiv do trenutka.
Ko je zbolel, ni ostal sam. Zanj je skrbno in srčno skrbela Gizela Vuga, ki mu je v zadnjih mesecih stala ob strani. novembra 2007 je v brisbanski bolnišnici tiho sklenil svojo življenjsko pot.
Njegovo življenje nas uči, da družina ni vedno le tista, v katero se rodimo ali jo ustvarimo v ožjem krogu. Včasih je družina skupnost, ki jo gradimo z dejanji, z zvestobo, z delom in s pesmijo. Stanko Sivec je s svojim skromnim, samskim življenjem dokazal, da lahko človek brez velikega hrupa pusti globoko sled – v srcih ljudi in v spominu skupnosti.
Kovček 