Foto: Simbolna ilustracija UI za Stanka Plaznika
Ko so maja 2008 na pokopališču v Mt. Gravattu pri Brisbanu zadoneli tihi glasovi pesmi Gozdič je že zelen, so se od Stanka Plaznika poslavljali ljudje, ki so poznali njegovo dobroto, delavnost in neomajno voljo. Mnogi med njimi pa so vedeli tudi za bolečo zgodbo, ki jo je nosil v sebi vse življenje.
Stanko Plaznik se je rodil 1. aprila 1929 v Šentvidu pri Ljubljani v družini s štirimi otroki. Njegovo otroštvo je prekinila druga svetovna vojna, ki je družino razgnala po Evropi. Kot mlad fant je bil izseljen v Nemčijo, kjer je brez znanja jezika pristal pri mesarju. Daleč od doma in brez staršev se je moral prezgodaj naučiti samostojnosti. Prav tam se je izučil mesarskega poklica, ki ga je spremljal vse življenje.
Po vojni se je s pomočjo Rdečega križa ponovno srečal z družino. Zdelo se je, da se življenje vrača v običajne tirnice. Delal je v domači mesnici, vendar mir ni trajal dolgo. Že pri osemnajstih letih je bil vpoklican v jugoslovansko vojsko. Lakota, pomanjkanje in krutost vsakdanjega življenja so ga globoko razočarali. Ko je svoje nezadovoljstvo zaupal sosedu, so njegove besede prišle do oblasti.Dne 24. aprila 1950 je bil aretiran. Zaradi domnevne sovražne dejavnosti in tudi zaradi dejstva, da je med vojno živel v Nemčiji, je postal sumljiv novemu režimu. Po dolgotrajnih zasliševanjih, pritiskih in mučenju je moral podpisati izsiljene izjave, nato pa je bil obsojen na dve leti družbeno koristnega dela. Kazen je prestajal na zloglasnem Golem otoku.
Goli otok je nastal po sporu med jugoslovanskim voditeljem Josipom Brozom Titom in sovjetskim voditeljem Josifom Stalinom leta 1948. V času informbiroja so tja pošiljali resnične in domnevne politične nasprotnike režima. Otok v severnem Jadranu je postal sinonim za trpljenje, prisilno delo, poniževanje in prekinjene človeške usode. Mnogi zaporniki niso bili obsojeni zaradi dejanj, temveč zaradi izrečenih besed, sumov ali politične nezaupljivosti.
Tudi Stanko je tam doživel leta, o katerih je težko govoril. Delo v kamnolomih, neprestana izpostavljenost soncu, burji in poniževanju so pustili posledice, ki jih ni mogel izbrisati noben čas. Ko je bil 3. decembra 1953 izpuščen, je odšel domov kot svoboden človek le na papirju. Oblasti so od njega pričakovale, da bo vohunil za strankami v mesnici, kjer je delal. Vedel je, da tega ne more in ne želi početi.
Odločitev je bila težka, vendar jasna. Skupaj z ženo Jožico in novorojeno hčerko Verico je pobegnil v Italijo. Dve leti so živeli v begunskem taborišču, v negotovosti in upanju na boljše življenje. Nato je prišla priložnost za nov začetek. Dne 8. februarja 1959 so prispeli v Melbourne.V Avstraliji je ponovno prijel za mesarski nož in začel graditi prihodnost. Zaposlil se je pri podjetju Huttons, pozneje pa se je družina preselila v Queensland. Tam si je ustvaril nov dom, nove prijatelje in novo življenje. Čeprav je bil daleč od domovine, je ostal povezan s slovenskimi rojaki. Dejaven je bil v društvu Planinka, kjer je leta 1979 opravljal pomembne naloge v odboru in pomagal ohranjati slovensko skupnost.
Toda preteklost ga ni nikoli povsem zapustila. Na njegovih gležnjih so ostale brazgotine železnih okovov in verig, ki jih je nosil v času zapora. Bile so vidni spomin na leta, ki so mu bila odvzeta. Šele mnogo let pozneje je samostojna Slovenija razveljavila vse krivične obsodbe in uradno priznala njegovo nedolžnost.To zadoščenje je prišlo pozno, vendar je pomenilo, da je bila resnica vendarle izrečena.
Ko je 12. maja 2008 umrl v domu za ostarele v Indooroopillyju, se je od njega poslovilo veliko ljudi. Prišli so prijatelji, rojaki in vsi tisti, ki so ga poznali kot poštenega, delavnega in dobrosrčnega človeka. Za njim so ostali žena Thelma iz drugega zakona, hči Verica ter vnuka Lewis in Nick.Stankovo življenje je bilo zaznamovano z vojno, pregonom, zaporom in izseljenstvom. Toda kljub vsemu ni izgubil dostojanstva. Ostal je človek, ki je znal delati, ljubiti svojo družino in verjeti v boljši jutri.
Njegova zgodba ni le zgodba enega človeka. Je zgodba generacije, ki je morala zaradi zgodovinskih viharjev prehoditi težjo pot od večine. In je opomin, da svoboda, ki jo imamo danes za samoumevno, za mnoge ni bila podarjena, temveč drago plačana.
To je ena od tistih zgodb, kjer je največja moč prav v mirnem pripovedovanju dejstev. Tragedija Stanka Plaznika ni le Goli otok, temveč izgubljena mladost, nezaupanje, ki ga je spremljalo po izpustitvi, in brazgotine, ki jih je nosil do zadnjega dne.
Kovček 