Foto: Simbolna ilustracija UI za Emila Ribiča
Življenje Emila Ribiča je bilo zaznamovano z velikimi preizkušnjami, pa tudi z neomajno voljo, da kljub vsem udarcem usode ostane človek.
Rodil se je 8. avgusta 1914 v Ljubljani v družini Ignacija in Ane Ribič, rojene Peterca. Izučil se je za avtomehanika, poklic, ki je zahteval natančnost, potrpežljivost in marljivost – lastnosti, ki so ga spremljale vse življenje.
Najhujša preizkušnja ga je doletela med drugo svetovno vojno. V vihri vojnih dogodkov je bil odpeljan v zloglasno koncentracijsko taborišče Dachau. Tam je preživel več let, obdan z nepredstavljivim trpljenjem, pomanjkanjem, boleznimi in vsakodnevnim strahom. Dachau ni bil zgolj kraj zapora; bil je kraj, kjer so ljudem skušali vzeti dostojanstvo, upanje in vero v prihodnost.
Emil je o tistih časih le redko govoril. Kadar pa je spregovoril, je bilo mogoče začutiti, kako globoke rane je pustilo taborišče v njegovi duši. Sam je večkrat dejal, da je bila to strašna doba njegovega življenja, ki je ni mogel nikoli pozabiti. In kako bi jo lahko? Pred njegovimi očmi so izginjali ljudje, s katerimi je delil vsakdanjo stisko, vsak nov dan pa je pomenil novo preizkušnjo preživetja.
Ko so spomladi leta 1945 zavezniške sile odprle vrata Dachaua, je bil Emil med tistimi, ki so dočakali svobodo. Toda osvoboditev ni pomenila konca trpljenja. Pred njim je stalo težko vprašanje: kako začeti znova, ko ti je vojna vzela leta življenja in porušila svet, ki si ga poznal?
Pod okriljem Mednarodne organizacije za begunce (IRO) je dobil dokumente, ki so mu odprli možnost novega začetka. Tako se je odločil za dolgo pot na drugi konec sveta. Dne 15. aprila 1950 je prispel v Avstralijo, deželo, ki je mnogim evropskim beguncem predstavljala novo upanje.
Začel je skromno, kot mnogi priseljenci. Zaposlil se je v tovarni aluminija Alcan v sydneyskem predmestju Granville. S poštenim delom si je prizadeval ustvariti varnejše življenje in si zagotoviti streho nad glavo. Kasneje je kupil hišo, vendar mu usoda tudi v tem obdobju ni prizanašala. Po nesrečnem spletu okoliščin je dom izgubil in bil prisiljen začeti znova.
Marsikoga bi takšni udarci zagrenili. Emil pa je ostal zvest svojim vrednotam. Med slovenskimi rojaki v Sydneyju je bil znan kot zanesljiv, delaven in skromen človek. Dolga leta je bil dejaven član Slovenskega društva in deset let tudi odbornik. Ko so gradili društveno dvorano, ni spraševal, kaj bo za svoje delo prejel. Prihajal je z delovnimi rokami in pripravljenostjo pomagati. Skupnosti je podarjal svoj čas, svojo moč in svoje izkušnje.
V poznejših letih je živel v domu za ostarele v Pendle Hillu. Čeprav mu zdravje ni več dopuščalo dejavnega življenja, ni ostal pozabljen. Člani molitvene skupine in društveni prijatelji so ga obiskovali, ga vozili na srečanja slovenskih upokojencev in bolnikov v Merrylands ter mu tako ohranjali stik z rojaki. Posebej je cenil trenutke, ko se je lahko udeležil svete maše in po njej posedel med prijatelji ob skupnem kosilu.
V nedeljo, 6. februarja, je v jutranjih urah v Pendle Hill Nursing Home mirno sklenil svojo življenjsko pot. Pogrebna maša je bila darovana v slovenski cerkvi, nato pa so ga pospremili na njegovo zadnjo pot na novem delu pokopališča v Rookwoodu.
Emil Ribič ni bil človek velikih besed. Njegovo življenje pa pripoveduje veliko zgodbo. Zgodbo človeka, ki je preživel Dachau, izgubil marsikaj, a ni izgubil svoje človečnosti. Zgodbo človeka, ki je znal po najtemnejših letih ponovno graditi življenje in ostati zvest delu, skupnosti in prijateljstvu.
Takšni ljudje ne puščajo za seboj velikih spomenikov. Njihov spomenik so spomini ljudi, ki so jih poznali, in tiha hvaležnost, da so bili med nami.
Kovček 