Foto: Simbolna ilustracija UI za pot Julijane Ule in Antona Povšeta
Usoda slovenskih izseljencev je bila pogosto dolga pot skozi več celin. Med tistimi, ki so morali po drugi svetovni vojni zapustiti domovino in si novo življenje ustvarjati daleč od slovenskih krajev, sta bila tudi Julijana Ule in Anton Pošeta. Čeprav nista bila sorodnika in sta pripadala različnim generacijam izseljencev, ju povezuje podobna življenjska zgodba – najprej izseljenstvo v Čilu in nato nova selitev v Avstralijo, kjer sta oba končala svojo življenjsko pot.
Julijana Ule, rojena Mikuletič, je zagledala luč sveta 17. maja 1930 v Veliki Bukovici pri Ilirski Bistrici. Njena mladost je bila zaznamovana z burnimi povojnimi leti, ki so številne slovenske družine prisilili v odhod iz domovine. Tako se je tudi družina Ule najprej ustavila v daljnem Čilu, kjer so si med slovenskimi rojaki ustvarili nov dom in začeli znova. Toda življenje izseljencev je pogosto pomenilo še eno potovanje. V sedemdesetih letih so se Julijana, njen mož Anton in družina odločili za novo selitev – tokrat v Avstralijo. Naselili so se v Sydneyju, v okolici Merrylandsa, kjer je živela močna slovenska skupnost. Tam so našli prijatelje, znance in rojake, s katerimi so ohranjali slovenski jezik, vero in navade. Mama Julka je kasneje rada pripovedovala o tistih časih, ko so se slovenske družine po nedeljski maši zadržale pred cerkvijo, skupaj odšle na kosilo ali preživele popoldne v prijetnem druženju. Takšna srečanja so marsikomu lajšala domotožje in krepila občutek pripadnosti skupnosti. Življenje pa družini ni prizanašalo. Posebej huda preizkušnja je bila smrt najmlajše hčerke Miriam, ki je umrla v nesreči
Julijana je umrla 16. maja 2020 v bolnišnici v Liverpoolu v Novem Južnem Walesu, le dan pred svojim devetdesetim rojstnim dnevom. Za seboj je pustila moža Antona, hčerke Violeto, Blanko in Jacky, vnukinje, pravnukinjo ter številne sorodnike v Avstraliji in Sloveniji. Pogreb je potekal v cerkvi sv. Rafaela v Merrylandsu, ki je bila desetletja duhovno središče številnih slovenskih izseljencev.
Podobno pot je prehodil tudi Anton Pošeta, rojen 15. januarja 1931 v Preserju pri Borovnici. Tudi njega je povojna usoda odpeljala iz Slovenije. Njegova prva postaja je bil Čile, kamor so se zatekli številni slovenski begunci in izseljenci, ki v domovini niso videli prihodnosti. Tam je preživel vrsto let, nato pa se je v začetku sedemdesetih let preselil v Avstralijo. Med rojaki je bil znan kot mehanik in voznik tovornjaka, predvsem pa kot človek dobrega srca. Prijatelji so se ga spominjali kot človeka, ki je bil vedno pripravljen pomagati. Žal je 9. marca 1977 v domu Villawood Nursing Home sklenil svojo življenjsko pot. Star je bil komaj 46 let. Njegov pogreb je potekal v slovenski cerkvi v Sydneyju, nato pa so ga pokopali na pokopališču Rookwood med številnimi slovenskimi rojaki, ki so svojo zadnjo postajo našli daleč od rodne domovine.
Zgodbi Julijane Ule in Antona Pošete nas spominjata na manj znano poglavje slovenskega izseljenstva. Za mnoge namreč Avstralija ni bila prva postaja po odhodu iz Slovenije. Pred njo je bil pogosto Čile – dolga, ozka dežela ob Tihem oceanu, ki je številnim slovenskim beguncem ponudila prvo zatočišče. Šele pozneje so nekateri odšli naprej v Avstralijo, kjer so si ustvarili nov dom in tam tudi zaključili svoje življenjske poti. Njuni življenji sta bili različni, vendar ju povezuje skupna izseljenska usoda: od slovenskih vasi preko Čila do Avstralije, od mladostnih upov do starosti in večnosti. Takšne zgodbe pričajo o vztrajnosti, pogumu in veri slovenskih izseljencev, ki so znali tudi na drugem koncu sveta ohraniti spomin na domovino in svoje korenine.
Kovček 