Foto: Simbolna ilustracija UI za arhitekta Cveta Mejača
Nekateri ljudje za seboj pustijo hiše, drugi slike, tretji spomine. Cveto Mejač je zapustil vse troje. Kjer koli je živel, je ustvarjal. Njegove stavbe še danes stojijo na različnih koncih sveta, njegove slike krasijo slovenske cerkve v Avstraliji, njegova življenjska zgodba pa ostaja ena najzanimivejših med slovenskimi izseljenci.
Rodil se je 3. maja 1914 v Kamniku, mestu pod Starim gradom, kjer je že zgodaj razvijal občutek za lepoto prostora. Življenje ga je nato vodilo v Sremsko Mitrovico, kjer je opravil šolanje, pozneje pa je študiral arhitekturo na univerzah v Beogradu, Firencah, Münchnu in nazadnje še v Melbournu. Že ta študijska pot kaže, da ni bil človek, ki bi ga zadovoljile ustaljene poti. Vedno je iskal nova znanja, nove poglede in nove izzive.
Njegovo mladost je kruto prekinila druga svetovna vojna. Na Reki so ga Italijani najprej obsodili na smrt, nato pa kazen spremenili v dvajset let zapora. Prestal je zapor v Begunjah in pekel koncentracijskega taborišča Mauthausen. Takšne izkušnje človeka zaznamujejo za vse življenje. Pri Mejaču pa niso zlomile njegove ustvarjalnosti. Prav nasprotno – iz bolečine je znal ustvariti novo moč.
1. Pobeg, ki mu je rešil življenje
Jeseni leta 1948 je Cveto Mejač sprejel odločitev, ki je za vedno spremenila njegovo življenje. Po vojni je sicer sodeloval pri obnovi države in kot arhitekt pripravljal načrte za različne objekte, toda politične razmere so postajale vse bolj nevarne. Vedel je, da prihodnost zanj ni več varna.Prvega oktobra 1948 je pri kamniških Žalah med vožnjo skočil z vlaka. Bil je trenutek izjemnega poguma in hkrati obupa. Če bi ga ujeli, bi ga skoraj gotovo čakale hude posledice. Toda uspelo mu je pobegniti. Preko slovenskih planin je dosegel Avstrijo, kjer je kot begunec začel novo poglavje življenja.
Le leto pozneje ga je pot zanesla v Avstralijo. Tako se je začelo življenje človeka, ki je moral domovino zapustiti, nikoli pa je ni zapustil v srcu.Morda prav zaradi teh težkih izkušenj njegovo poznejše ustvarjanje ni bilo nikoli le gradnja hiš in mest. Vsak njegov projekt je bil tudi dokaz, da človeku lahko vzamejo dom, ne morejo pa mu vzeti znanja, ustvarjalnosti in dostojanstva.
Po vojni je delal na ministrstvu ljudske zaščite pri vojaških in gradbenih projektih. Bil je eden izmed sodelujočih pri pripravi načrtov za skrivnostni kompleks v Kočevskem Rogu, ne da bi tedaj sploh vedel, za kakšen objekt gre. Toda politične razmere so postajale vse nevarnejše. Prvega oktobra 1948 je pri kamniških Žalah skočil z vlaka in si z drznim pobegom rešil življenje. Čez gore se je prebil v Avstrijo, leto pozneje pa je kot begunec prispel v Avstralijo.
Za mnoge izseljence je prihod pomenil začetek skromnega življenja fizičnega delavca. Tudi Mejač ni iskal bližnjic. Delal je vztrajno in potrpežljivo, dokler njegov izjemni talent ni prišel do izraza. V Tasmaniji je postal gradbeni svetovalec ministru Ericu Reeceju, nato pa se je njegova arhitekturna pot razmahnila po vsej Avstraliji in daleč preko njenih meja.
Njegov ustvarjalni opus je skoraj neverjeten. Projektiral je hotele, bolnišnice, šole, trgovske centre, industrijske objekte, parke, letalske baze, olimpijske bazene in cela stanovanjska naselja. Med njegovimi največjimi deli so bili projekt Gold Coast, Hong Kong Art Centre ter satelitsko mesto Subang Jaya pri Kuala Lumpurju z več kot štirinajst tisoč stanovanji.
2. Arhitekt, katerega ideje so prehitele čas
Le malo slovenskih izseljencev je pustilo tako velik pečat v svetovni arhitekturi, kot ga je Cveto Mejač.Njegovo delo je segalo od šol, bolnišnic in hotelov do industrijskih objektov, parkov, letalskih baz, olimpijskih bazenov in celotnih stanovanjskih naselij. Projektiral je po Avstraliji, Maleziji, Hongkongu in drugod po svetu.Posebno mesto med njegovimi dosežki zavzema razvoj lastnega sistema gradnje s prednapetim betonom, ki je postal znan pod imenom M.E.J.A.C. – LB – SB System. Njegove tehnične rešitve so bile tako napredne, da so jih uporabljali pri gradnji zahtevnih večnadstropnih objektov.
Njegov natečajni projekt za novi avstralski parlament v Canberri sicer ni zmagal, vendar ga je odkupila Avstralska narodna univerza kot izjemen študijski primer samostojnega arhitekturnega dela. Takšno priznanje pove več kot marsikatera nagrada.Čeprav je ustvarjal na drugem koncu sveta, je vedno poudarjal svoje slovenske korenine. Bil je eden tistih ustvarjalcev, ki so dokazovali, da lahko Slovenec s svojim znanjem uspe kjer koli na svetu.
Bil pa ni zgolj arhitekt. Bil je tudi izumitelj. Razvil je lasten sistem gradnje s prednapetim betonom, znan kot sistem M.E.J.A.C. – LB – SB. Ta tehnična rešitev je našla uporabo tudi pri gradnji visokih poslovnih stavb in predstavlja pomemben prispevek svetovni gradbeni stroki. Njegove ideje niso ostale le na papirju. Leta 1953 je predstavil inovativno armiranobetonsko železniško gredo, katere patent se uporablja še danes.
Posebno poglavje predstavlja njegov natečajni projekt za novi avstralski parlament v Canberri. Čeprav njegova rešitev ni bila izbrana za izvedbo, jo je odkupila Avstralska narodna univerza, kjer še danes služi kot študijsko gradivo bodočim arhitektom. To je priznanje, ki ga prejme le malo posameznikov.
Toda čeprav je gradil mesta in velike javne zgradbe, nikoli ni pozabil svojih slovenskih korenin. Prav nasprotno – skoraj povsod, kjer so živeli rojaki, je pustil del sebe. Za slovensko skupnost je pripravil načrt društvenega doma, zasnoval znamenje na slovenskem hribčku, podarjal slike, načrte in skulpture, ne da bi za svoje delo pričakoval plačilo.
3. Umetnik, ki je vero prelil v barve
Če bi Cveta Mejača poznali le kot arhitekta, bi poznali le polovico njegove osebnosti.
Bil je tudi izvrsten slikar in kipar. Posebej ga je navdihovala sakralna umetnost. Njegove slike še danes krasijo slovenske cerkve v Wollongongu, Sydneyju in Coober Pedyju. Upodabljal je Marijo Pomagaj, škofa Barago, škofa Slomška, svetega Frančiška in številne druge motive, ki so slovenskim izseljencem pomagali ohranjati vez z domovino.Njegovo največje umetniško delo pa je nedvomno petnajst postaj križevega pota za slovensko cerkev v Sydneyju.
Nastale so v času, ko je Slovenija stopala na pot samostojnosti. Mejač je v Kristusovem trpljenju prepoznal tudi bolečino slovenskega naroda in svojo lastno življenjsko usodo. V Simonu iz Cirene je naslikal samega sebe – človeka, ki vse življenje nosi svoj križ.Z dodatno petnajsto postajo, Kristusovim vstajenjem, pa je celoten cikel zaključil z mislijo na upanje in zmago življenja.
Njegov slikarski opus je prav tako bogat. V slovenski cerkvi v Wollongongu je naslikal Marijo Pomagaj, svetega Frančiška in Zadnjo večerjo. Njegove slike škofa Barage in škofa Slomška krasijo cerkev sv. Rafaela v Sydneyju. Podobo Marije Pomagaj je ustvaril tudi za podzemno cerkev v opalskem mestu Coober Pedy.
Njegovo zadnje veliko delo pa je bilo hkrati njegova osebna izpoved. V času, ko se je slovenski narod pripravljal na osamosvojitev, je v le nekaj dneh ustvaril petnajst postaj križevega pota za slovensko cerkev v Sydneyju. V peti postaji je v Simonu iz Cirene upodobil samega sebe – človeka, ki vse življenje nosi svoj križ. Zadnja, petnajsta postaja – Kristusovo vstajenje – pa simbolizira upanje, ki ga ni nikoli izgubil.
Cveto Mejač ni bil človek lahkega značaja. Bil je zahteven, nepopustljiv in pogosto nerazumljen. Toda veliki ustvarjalci redko hodijo po uhojenih poteh. Imel je ogromno idej, izredno delovno vnemo in skoraj neizčrpno ustvarjalno energijo. Tudi ko je živel skromno med evkalipti Queenslanda, je še vedno risal, slikal in načrtoval.Umrl je 12. februarja 1992 v Redcliffu pri Brisbanu. Ob slovesu so v cerkvi in pozneje na pokopališču na otoku Bribie Island zazvenele besede pesmi Slovenec sem. Te besede so najbolje povzemale njegovo življenjsko pot. Čeprav je več kot štiri desetletja ustvarjal na drugem koncu sveta, je ostal zvest svoji domovini, jeziku in narodu.
Kamnik in Bribie Island sta postala simbolna mejnika njegovega življenja – med njima pa se razteza zgodba človeka, ki je znal iz trpljenja ustvariti lepoto, iz znanja napredek in iz ljubezni do domovine dela, ki še danes bogatijo slovenske skupnosti po svetu.
Cveto Mejač ni zapustil le stavb, slik in kipov. Zapustil je sporočilo, da pravo ustvarjanje ne pozna meja. Človek lahko zamenja celino, ne more pa zamenjati srca.
4. Slovenec do zadnjega diha
Cveto Mejač je več kot štiri desetletja živel daleč od Slovenije, vendar je ostal eden najbolj zvestih sinov svoje domovine.Za slovensko skupnost v Avstraliji je pripravljal načrte za društvene domove, oblikoval spomenike, daroval slike, pomagal pri cerkvah in kulturnih projektih. Velik del svojega dela je podaril brez plačila, saj je verjel, da narod obstane le, če ljudje prispevajo svoje znanje in čas.
Njegove stavbe bodo nekoč morda prenovljene ali porušene, njegove slike bodo potrebovale restavratorje, toda zgled njegove ustvarjalnosti, vztrajnosti in ljubezni do domovine bo ostal navdih prihodnjim rodovom slovenskih izseljencev.
Slovenska javnost ga je podrobneje spoznala šele leta 1993 točneje 12.februarja – leto dni po njegovi smrti, ko je bila v Malem salonu Jakopičeve galerije v Ljubljani odprta spominska razstava njegovih najpommebnejših del. Razstavo je organizirala Slovenska izseljenska matica, dr. Irene Mislej, ki je izbrala garvivo je tudi poskrbela za strokovni prikaz Mejačevih del.
Kovček 