Foto: Simbona ilustracija UI za Draga Čeferina
Ko človek odide, za njim ne ostanejo le datumi in dosežki. Ostanejo tudi sledi, ki jih je pustil v življenjih drugih. Takšen je bil tudi Drago Čeferin, človek iz Logatca, ekonomist, športnik, organizator in predvsem tih ustvarjalec slovenske skupnosti v Avstraliji. Njegovo delo ni bilo glasno, ni iskalo priznanj, vendar brez njega marsikatera slovenska pobuda v Viktoriji verjetno ne bi zaživela.
Po težki bolezni, ki je zahtevala več operacij, je umrl 2. julija 1992 na svojem domu v Claytonu pri Melbournu. Po njegovi želji so ga upepelili v krematoriju Springvale v navzočnosti najbližjih. Za njim so ostali žena Aleksandra, dve hčerki, brat Milan in sestra v Sloveniji. Ostal pa je tudi spomin na človeka, ki je znal povezovati ljudi.
Iz Logatca v veliki svet
Drago Čeferin se je rodil 19. novembra 1923 v Logatcu, kraju na stičišču Notranjske in osrednje Slovenije. Logatec je bil že stoletja pomembna postojanka na prometni poti med Ljubljano in Primorjem. Po znameniti cesarski cesti so tod potovali trgovci, furmani in popotniki, kraj pa je zaradi svoje lege vedno živel nekoliko hitreje kot druga okoliška naselja.
V času Draga Čeferina je bil Logatec živahno razvijajoč se kraj z obrtjo, trgovino in podjetništvom. Tudi njegova družina je sodila med naprednejše. Oče Drago Karol Čeferin je bil poslovnik in podjetnik, ki je med prvimi v Sloveniji začel uvajati hladilnike – tedaj pravo tehnično novost, ki je pomenila velik korak v vsakdanjem življenju ljudi. Domače okolje je mlademu Dragu gotovo privzgojilo odprtost do novih idej in napredka.
Otroška leta je preživel v Šenčurju pri Cerkljah na Gorenjskem, kjer je spoznal drugačen svet – rodovitno gorenjsko pokrajino, kmečko življenje in trdno povezanost ljudi. Kasneje ga je pot vodila v Ljubljano, kjer je obiskoval gimnazijo, maturiral in leta 1951 doktoriral iz ekonomije. Bil je človek znanja in širokega razmišljanja, ki ga je zanimalo mnogo več kot le poklicna pot.
Kapetan slovenske kegljaške reprezentance
Velika ljubezen mu je bil šport. Posebej se je posvetil kegljanju, ki je bilo v povojni Sloveniji zelo priljubljeno.Postal je tehnični vodja Kegljaške zveze Slovenije in med letoma 1951 in 1953 tudi kapetan slovenske reprezentance. Bil je med najboljšimi slovenskimi kegljači svojega časa in je sodeloval na mednarodnih tekmovanjih.
Toda prav športna pot je nepričakovano spremenila njegovo življenje. Med gostovanjem reprezentance v Avstriji se je odločil za odhod na Zahod. To je bila ena najtežjih odločitev, ki jih je moral sprejeti. Za seboj je pustil domovino, družino, prijatelje in skoraj vse, kar je poznal.
Nova domovina pod južnim križem
Po nekaj letih negotovosti je leta 1955 prispel v Avstralijo, kjer je skupaj z mnogimi slovenskimi begunci začel novo življenje.Že naslednje leto se je poročil z Aleksandro Vadnjal, ki je postala njegova življenjska sopotnica in sodelavka pri številnih projektih za slovensko skupnost.
Čeprav je imel univerzitetno izobrazbo in bogate izkušnje, je moral tudi sam začeti skoraj od začetka, kakor večina tedanjih priseljencev. Toda ni se zaprl vase. Kjer koli je opazil potrebo po povezovanju Slovencev, je bil pripravljen pomagati.
Tiho delo za slovenski jezik
Največji pečat je pustil na področju slovenskega šolstva v Viktoriji.Skupaj z ženo Aleksandro je desetletja posvečal ogromno prostega časa organiziranju sobotnih šol slovenskega jezika. Takrat ni šlo le za poučevanje jezika. Šole so bile prostor, kjer so otroci spoznavali slovensko zgodovino, pesmi, običaje in kulturo ter ohranjali stik z domovino svojih staršev.
Bil je eden glavnih pobudnikov ustanovitve:
- Viktorijske slovenske učiteljske zveze (Slovenian Teachers Association of Victoria),
- Slovenskega umetniškega društva (Slovenian Arts Society),
- Združenja učiteljev, staršev in študentov slovenskega jezika (Slovenian Language Teachers, Parents and Students Association of Victoria).
Za vsemi temi ustanovami so stali številni sestanki, organizacija, dopisovanje in iskanje rešitev. To je bilo delo, ki ga javnost pogosto ni opazila, brez njega pa skupnost ne bi mogla uspevati.
Drago Čeferin ni bil človek, ki bi iskal vodilne položaje ali javno priznanje. Bil je tisti, ki je znal stvari premakniti naprej, nato pa se umakniti v ozadje.
Most med dvema domovinama
Usoda je Dragu Čeferinu namenila življenje med dvema svetovoma. V srcu je nosil Slovenijo, prihodnost pa je ustvarjal v Avstraliji.Njegova življenjska zgodba lepo ponazarja usodo številnih slovenskih izseljencev po drugi svetovni vojni. Domovine niso pozabili, temveč so jo skušali ohraniti skozi jezik, šolo, kulturo in vzgojo svojih otrok.
Ko danes pogledamo nazaj, vidimo, da je bilo prav delo ljudi, kakršen je bil Drago Čeferin, razlog, da slovenska beseda v Viktoriji ni utihnila.
Spomin, ki ostaja
Ob njegovem slovesu so rojaki zapisali, da bodo njega in njegovo soprogo skupnost zelo pogrešali. Te besede niso bile le izraz žalosti, temveč iskrena zahvala človeku, ki je desetletja nesebično daroval svoj čas in znanje.Njegovo življenje nas uči, da največkrat niso najbolj vidni tisti, ki naredijo največ. Skupnosti ne gradijo le govorci in voditelji, ampak predvsem ljudje, ki tiho opravljajo delo, kadar jih nihče ne opazuje.
Drago Čeferin je bil prav tak človek – izobražen Slovenec iz Logatca, športnik, izseljenec, mož in oče, predvsem pa človek, ki je verjel, da narod živi toliko časa, dokler živi njegov jezik. Zaradi ljudi, kakršen je bil on, je slovenska beseda pod južnim križem ostala živa tudi za naslednje rodove.
Kovček 