Foto:Simbolna ilustracija UI za Ivanko Cirej
Ko človek zapusti domačo vas in se odpravi na drugi konec sveta, s seboj ne odnese le kovčka. Odnese spomine, materni jezik, navade, pesmi in željo, da bi tudi daleč od domovine ostal to, kar je bil doma. Med takšnimi ljudmi je bila tudi Ivanka Cirej, žena, ki je velik del svojega življenja posvetila temu, da bi slovenska beseda v Zahodni Avstraliji ostala živa.
Rodila se je 5. januarja 1929 v Blatni Brezovici. Tam je preživela mladost, zaznamovano z medvojnimi in povojnimi leti, ko so številni Slovenci iskali priložnost za mirnejše in varnejše življenje. Leta 1950 se je skupaj z možem Ivanom podala na dolgo pot v Zahodno Avstralijo. Za njima je ostala domovina, pred njima pa neznana prihodnost v Perthu.
Novo življenje ni bilo lahko. Treba je bilo ustvariti dom, si poiskati delo in vzgojiti družino v tujem okolju. Toda Ivanka in Ivan sta hitro razumela, da človek v tujini potrebuje tudi skupnost. Postala sta med ustanovnimi člani Slovenskega kluba v Perthu, ki je bil mnogo več kot le prostor srečevanja. Bil je košček Slovenije pod južnim križem, kraj prijateljstva, praznovanj, slovenske pesmi in medsebojne pomoči.
Ivanka ni bila človek, ki bi zgolj opazoval delo drugih. Dolga leta je sodelovala v upravnem odboru kluba, opravljala odgovorno delo blagajničarke in vedno znova dokazovala, da skupnost raste predvsem zaradi ljudi, ki so pripravljeni nesebično darovati svoj čas.
Njena največja življenjska naloga pa jo je čakala leta 1984. Prevzela je urejanje slovenskega radijskega programa v Perthu. Šestnajst let je z veliko predanostjo pripravljala in vodila oddaje, ki so bile za številne rojake mnogo več kot le radijski program. Iz radijskega sprejemnika je prihajal znani slovenski glas, ki je prinašal novice, pesmi, voščila in občutek, da domovina nikoli ni zares daleč.
Marsikateri poslušalec je ob njenem glasu za trenutek pozabil na razdaljo med Avstralijo in Slovenijo. Besede, izgovorjene v maternem jeziku, so ljudi povezovale in jim vračale občutek pripadnosti. Takšnega dela ni mogoče meriti z urami ali denarjem. Njegova vrednost ostane zapisana v srcih ljudi.
Leta 2000 je Ivanko doletela težka preizkušnja. Zaradi bolezni je morala zapustiti delo, ki ga je opravljala z veseljem. Sladkorna bolezen je povzročila hude zaplete s prekrvavitvijo, zato so ji morali amputirati obe nogi pod koleni. Kmalu zatem jo je prizadela še srčna kap, zdravniki pa so ji vstavili srčni spodbujevalnik. Ko se je zdelo, da se je življenje nekoliko umirilo, jo je leto pozneje doletela še možganska kap.
Za marsikoga bi bile takšne preizkušnje nepremostljive. Ivanka pa je znova pokazala svojo notranjo moč. Z veliko voljo se je zdravila, se pobirala in se vračala med svoje najdražje. Čeprav so se zdravstvene težave pozneje ponovno vrstile in so bile bolnišnice vse pogostejši del njenega vsakdana, ni izgubila dostojanstva in življenjske volje.
Njeno plemenito srce se je ustavilo 4. novembra 2005 v Perthu.
Za seboj je pustila moža Ivana, s katerim sta bila poročena kar šestinpetdeset let, hčerke Maryanne, Veroniko in Helen ter pet vnukov – Angelo, Melisso, Stevena, Lauren in Olivio. Njim je zapustila najdragocenejšo dediščino: zgled požrtvovalnosti, vztrajnosti in ljubezni do družine.
Njena smrt pa je pomenila tudi veliko izgubo za slovensko skupnost v Zahodni Avstraliji. Slovenski klub v Perthu je izgubil eno svojih najbolj marljivih in predanih članic, številni rojaki pa glas, ki jih je dolga leta spremljal skozi vsakdan.
Glas, ki ostane
Življenje Ivanke Cirej nas uči, da skupnosti ne gradijo veliki govori, temveč tihi, vsakodnevni prispevki ljudi, ki verjamejo v pomen povezanosti. S svojim delom v Slovenskem klubu in na slovenskem radiu je pomagala ohranjati jezik, kulturo in občutek doma med rojaki, ki so živeli na drugem koncu sveta.
Čeprav je njeno življenje v zadnjih letih zaznamovala bolezen, je za seboj pustila nekaj, česar bolezen ni mogla vzeti – spomin na prijazen glas, odprto srce in človeka, ki je znal povezovati ljudi. Takšni ljudje ne izginejo. Ostanejo v zgodbah skupnosti, ki so jo pomagali ustvariti, in v hvaležnem spominu vseh, ki so jih poznali.
Naj njen glas še naprej simbolično odmeva med evkalipti Zahodne Avstralije in med gozdovi njene rodne Blatne Brezovice kot tih opomin, da lahko človek tudi daleč od domovine ostane zvest svojim koreninam ter z dobroto in predanostjo bogati življenje mnogih drugih.
Kovček 