Foto: Simbolna ilustracija UI za Janeza Kvedra
Ko je 1. septembra umrl Janez Kveder, se je sklenila življenjska pot človeka, ki je v sebi nosil izkušnjo skoraj celotnega burnega 20. stoletja. Rodil se je 11. maja 1910 v Bohinjski Bistrici, pod mogočnimi vrhovi Julijskih Alp, kjer sta trdo delo in pripadnost domačemu kraju oblikovala značaj številnih rodov Bohinjcev. Po smrti žene Minke se je vrnil v rodno Slovenijo, da bi tam preživel zadnja leta svojega življenja. Pokopan je bil 3. septembra v Tržiču.
Njegova mladost je bila zaznamovana z željo po znanju. Leta 1933 je v Ljubljani končal elektrotehnično šolo, kar je bilo v tistem času pomembno strokovno izobraževanje. Kot mlad strokovnjak je služil vojaški rok pri jugoslovanskem vojnem letalstvu v Skopju. Nihče tedaj ni mogel slutiti, da ga bo prav vojaška služba popeljala na dolgo in negotovo življenjsko pot, ki bo vodila čez tri celine.
Vojna pot, ki je vodila v izgnanstvo
Aprilska vojna leta 1941 je razbila Kraljevino Jugoslavijo. Del jugoslovanske vojske se ni predal, temveč se je skupaj z vlado umaknil prek Grčije na Bližnji vzhod. Med njimi je bil tudi Janez Kveder.
V Egiptu so Britanci organizirali zbirna taborišča za jugoslovanske vojake, kjer so nastajale nove vojaške enote pod poveljstvom jugoslovanske vlade v izgnanstvu. Mnogi Slovenci so tam prvič občutili, kako negotova je lahko usoda človeka, ki ostane brez domovine. Kljub temu so ostali del zavezniških sil in nadaljevali boj proti silam osi.
Pozneje je Janeza vojna pripeljala še v Veliko Britanijo. Tam ni bil več le vojak, temveč eden izmed številnih jugoslovanskih beguncev, ki so v zavezniški državi čakali na konec vojne in na odločitev, kam jih bo vodila prihodnost.
Slovenci v Veliki Britaniji po drugi svetovni vojni
Usoda Slovencev, ki so med vojno prišli v Veliko Britanijo skupaj z jugoslovansko vojsko in begunsko vlado, je bila drugačna od usode številnih povojnih beguncev iz leta 1945.
Večina jih je bila že med vojno vključena v britansko okolje. Delali so v vojaških enotah, industriji ali pri različnih državnih službah. Po vojni so se mnogi znašli pred težko odločitvijo. Zaradi političnih razmer v novi Jugoslaviji se niso želeli vrniti domov, obenem pa Velika Britanija ni mogla trajno sprejeti vseh beguncev.
Tedaj so se odprla vrata oddaljenih dežel Britanske skupnosti narodov. Med njimi je bila tudi Avstralija, ki je po vojni zaradi hitrega razvoja gospodarstva potrebovala veliko novih priseljencev. Za številne Slovence je pomenila možnost novega začetka, čeprav je bila skoraj na drugem koncu sveta.
Nova domovina pod južnim križem
Iz Londona je Janez Kveder skupaj z ženo Minko, rojeno Kobal iz Idrije, ki jo je spoznal prav v Angliji, odpotoval v Avstralijo. Tako kot številni drugi evropski priseljenci sta začela novo življenje daleč od domovine.
Naselila sta se v Woodvillu, predmestju Adelaide, kjer je po vojni nastajala ena najdejavnejših slovenskih skupnosti v Južni Avstraliji. Slovenci so tam gradili društveno življenje, pomagali novim priseljencem, ohranjali slovenski jezik in praznovali domače običaje. Med njimi sta bila tudi Janez in Minka.
Rojaki so se Janeza spominjali kot prijaznega, priljubljenega in spoštovanega človeka. Takšen ugled si človek pridobi le z dolgoletno poštenostjo, pripravljenostjo pomagati drugim in zvestobo skupnosti. Čeprav je življenje več desetletij preživel v Avstraliji, je Slovenijo nosil v srcu vse življenje.
Krog življenja
Po ženini smrti se je odločil za vrnitev v domovino. Mnogi slovenski izseljenci prve generacije so si želeli, da bi zadnja leta preživeli tam, kjer so se rodili. Tudi Janez Kveder je sklenil svoj življenjski krog med slovenskimi gorami, kjer se je njegova zgodba pred več kot devetdesetimi leti začela.
Njegova življenjska pot ni bila običajna. Vodila ga je iz Bohinjske Bistrice v Ljubljano, iz Skopja v Egipt, nato v Anglijo in končno v Avstralijo. Na tej poti ni iskal pustolovščin, temveč mir, delo in varnost v času, ko je vojna milijonom ljudi odvzela možnost svobodne izbire.
Janez Kveder sodi med tisto generacijo Slovencev, ki je zaradi zgodovinskih okoliščin postala del svetovne slovenske izseljenske zgodbe. Njegovo življenje nas spominja, da domovina ni vedno kraj, kjer človek živi, ampak tudi kraj, ki ga nosi v spominu. In prav zato je bilo simbolično, da se je njegova življenjska pot končala tam, kjer se je nekoč začela – v slovenski zemlji
Slovenci v jugoslovanski vojski na Bližnjem vzhodu in njihova pot v Avstralijo
Med manj znane zgodbe slovenskega izseljenstva sodi usoda Slovencev, ki so med drugo svetovno vojno služili v vojski Kraljevine Jugoslavije. Po nemškem napadu na Jugoslavijo aprila 1941 se del vojske ni predal, temveč se je skupaj z jugoslovansko vlado umaknil prek Grčije in Sredozemlja v Egipt. Tam so pod zaščito britanskih zaveznikov nastala vojaška taborišča in nove enote jugoslovanske vojske, ki so nadaljevale boj na strani protifašistične koalicije.Med vojaki je bilo tudi precej Slovencev – častnikov, podčastnikov in vojakov, predvsem iz strokovnih rodov, kot so letalstvo, mornarica, zveze in tehnične službe. Nekateri so služili na Bližnjem vzhodu, drugi so bili pozneje premeščeni v Veliko Britanijo, kjer so sodelovali pri usposabljanju, vzdrževanju vojaške opreme ali drugih nalogah v okviru zavezniških sil.
Konec vojne jim ni prinesel enostavnega odgovora na vprašanje, kam se vrniti. Zaradi političnih sprememb v Jugoslaviji se mnogi niso odločili za povratek. Ostali so v Veliki Britaniji, kjer pa dolgoročne možnosti za življenje in zaposlitev niso bile neomejene.
Prav v tem času je Avstralija začela obsežen priseljenski program. Država je po vojni potrebovala delovno silo za razvoj industrije, gradbeništva in infrastrukture. V okviru sporazumov z britanskimi oblastmi so se številni evropski begunci in nekdanji vojaki odločili za selitev na južno poloblo. Med njimi je bilo tudi več Slovencev, ki so med vojno služili v jugoslovanski vojski pod britanskim poveljstvom.Njihova življenjska pot je bila posebna. V Avstralijo niso prišli neposredno iz Slovenije, temveč po večletni vojni odisejadi: iz domovine v vojsko, iz vojske v Egipt, nato v Veliko Britanijo in šele od tam na ladjah v Melbourne, Adelaide, Sydney ali Perth. Za mnoge je bila to pot, dolga več kot deset let.
Ti možje so predstavljali dobro izobražen del slovenske skupnosti. Med njimi je bilo veliko tehnikov, inženirjev, letalcev, elektrikarjev, obrtnikov in drugih strokovnjakov, ki so pomembno prispevali k razvoju povojne Avstralije. Hkrati pa so postali dejavni člani slovenskih društev, cerkvenih skupnosti, pevskih zborov in kulturnih organizacij ter pomagali oblikovati slovensko življenje med rojaki.
Janez Kveder je bil eden izmed predstavnikov te generacije. Njegova življenjska pot – od Bohinjske Bistrice prek Skopja, Egipta in Anglije do Woodvilla pri Adelaidi – ponazarja usodo številnih Slovencev, ki jih je vojna ponesla daleč od doma, vendar niso nikoli izgubili občutka pripadnosti svojemu narodu.
Kovček 