Foto: Simbolična fotografija UI za Marijo in Vinka Ovijača
Med ljudmi so pari, katerih življenjska zgodba ni zapisana le v družinskih albumih, temveč ostane vtkana tudi v zgodovino skupnosti. Takšna sta bila Vinko in Marija Ovijač. Skoraj sedem desetletij sta hodila drug ob drugem skozi vojne vihre, begunstvo, izseljenstvo in ustvarjanje novega doma na drugem koncu sveta. Povsod, kjer sta živela, sta s seboj prinašala nekaj, kar ni zavzelo veliko prostora v kovčkih, vendar je pomenilo največ – slovenski jezik, vero, pesem in pripravljenost pomagati drugim.
Dva soseda z gorenjske ravnine
Vinko Ovijač se je rodil 18. januarja 1922 v Trbojah pri Kranju, Marija Mrak pa 22. avgusta 1925 v sosednjem Prebačevem v župniji Šenčur. Obe vasi ležita na rodovitni gorenjski ravnini med Kranjem in Savo, kjer so življenje stoletja oblikovali kmetijstvo, trdno družinsko življenje in bogata cerkvena tradicija.
Marija je že kot trinajstletno dekle našla svoje posebno poslanstvo v cerkvenem petju. Najprej je pela v podružničnih cerkvah sv. Mateja v Hrastju in sv. Križa na Prebačevem. Nihče tedaj ni mogel slutiti, da bo njena ljubezen do petja trajala več kot sedem desetletij in jo spremljala vse do zadnjih dni življenja.
Vinkovo mladost pa je prekinila druga svetovna vojna. Mobiliziran je bil v nemško vojsko in poslan na italijansko fronto. Po poškodbi se je vrnil domov ter se pridružil gorenjskim domobrancem. Ob koncu vojne se je umaknil čez Ljubelj na avstrijsko Koroško. Tam je ostal zunaj vojaških enot, zato ga ni doletela tragična usoda številnih domobrancev, ki so jih britanske oblasti vrnile jugoslovanskim oblastem in so bili brez sodnih postopkov pobiti.
Ljubezen, rojena v begunstvu
Begunska taborišča po vojni niso pomenila le negotovosti, ampak so postala tudi kraj novih začetkov.
V Judenburgu sta se 21. julija 1945 poročila Vinko in Marija. Mlada zakonca nista vedela, kam ju bo odpeljalo življenje, vedela pa sta, da želita ostati skupaj.
Tako kot številni slovenski begunci tudi onadva dolgo nista mogla domov. Pred njima se je odprla možnost odhoda v Južno Ameriko.
Trinajst let pod venezuelskim soncem
Njuna prva prava domovina v izseljenstvu je postala Venezuela.
Po drugi svetovni vojni je ta hitro razvijajoča se naftna država sprejela več tisoč evropskih beguncev, med njimi tudi lepo število Slovencev. Gospodarski razcvet je ponujal delo v gradbeništvu, obrti in industriji, zato so si številne slovenske družine tam ustvarile povsem dostojno življenje.
Tudi Vinko in Marija sta v Venezueli zgradila hišo. Rodili so se jima trije otroci in kazalo je, da bo tam njuna prihodnost. Vinko je dobro služil, družina je živela varno, vendar so politične napetosti in gospodarska negotovost vedno bolj kazale, da država dolgoročno ne bo ponujala dovolj stabilne prihodnosti za mlado družino.
Leta 1959 so zato sprejeli še eno veliko življenjsko odločitev – odhod v Avstralijo.
Tako so se pridružili drugemu velikemu valu slovenskih izseljencev, ki so v petdesetih letih prejšnjega stoletja iz Evrope in Južne Amerike prihajali v Avstralijo iskat trajnejši dom.
Novi začetek v Avstraliji
Po prihodu v Sydney so si ustvarili nov dom v Yagooni. Družina je dobila še četrtega otroka, obenem pa sta Vinko in Marija skoraj vso svojo energijo namenjala tudi slovenski skupnosti.
V tistih letih Slovenci v Sydneyju še niso imeli svojega doma. Leta 1957 ustanovljeno Slovensko društvo Sydney je delovalo z veliko dobre volje, a brez lastnih prostorov.
Vinko Ovijač je postal eden ključnih ljudi tega velikega projekta.
Februarja 1964 je v reviji Misli objavil znameniti »Javni poziv Slovencem«, s katerim je rojake pozval k skupni akciji za gradnjo slovenskega doma. Nastala je znamenita »Akcija za dom«, ki je povezala slovenske družine po vsej okolici Sydneya.
Leta 1969 so uspeli kupiti zemljišče v Horsley Parku. Za tem uspehom pa niso stali veliki donatorji, temveč stotine prostovoljnih ur.
Vinko je bil dvakrat predsednik Slovenskega društva Sydney (1975–1978 in 1980–1981), opravljal pa je tudi naloge tajnika in zaupnika. Ni ostajal le pri vodenju sej. Sam je čistil prostore, pomival okna, urejal okolico, nadzoroval gradnjo, opravljal administrativna dela in pomagal povsod, kjer je bilo potrebno. V času, ko računalnikov še ni bilo, je vse društveno poslovanje potekalo ročno, kar je zahtevalo ogromno natančnosti in prostovoljnega dela.
Njegovo delo lepo ponazarja duh prve generacije slovenskih izseljencev: skupnost ni bila nekaj, kar bi nekdo drug ustvaril zanje, ampak nekaj, kar so zgradili sami.
Marija – glas slovenske skupnosti
Če je bil Vinko eden od graditeljev slovenskega doma, je bila Marija njegov glas.
Več desetletij je bila srce cerkvenega petja pri cerkvi sv. Rafaela v Merrylandsu. Vodila je ljudsko petje, pela v mešanem zboru in brez oklevanja prevzela vodenje pevcev, kadar ni bilo zborovodje.
Njena ljubezen do petja ni poznala razdalj. Pela je v Wollongongu, Newcastlu, Queenslandu in drugod, spremljala romanja ter sodelovala pri številnih slovenskih bogoslužjih po Avstraliji. Ob pogrebih je znala zbrati pevce in s pesmijo pospremiti rojake na zadnjo pot.
Njena odprtost je segala še dlje. Na pobudo patra Valerijana je večkrat odprla vrata svojega doma mladim slovenskim dekletom, ki so potrebovala pomoč ali začasno streho nad glavo. Njun dom je postal prostor sprejetosti in zaupanja.
Ob vsem tem je ostajala predana žena, mama in babica. Bila je izvrstna kuharica, spretna šivilja, ki je šivala tudi slovenske narodne noše, in navdušena vrtnarka. Še dan pred svojo smrtjo je z veseljem delala na vrtu.
Ko ji zdravje ni več dopuščalo toliko moči kot nekoč, je vedno znova zbrala voljo, da je prišla v cerkev in zapela. Zadnjič je pela ob zaključku šmarnic leta 2015.
Skupaj skoraj sedemdeset let
Marija je umrla 9. junija 2015, le mesec dni pred sedemdeseto obletnico njune poroke.
Vinko je njeno odsotnost zelo težko prenašal.Posebno zanimivo je bilo, da je tudi v visoki starosti z veseljem sprejel sodobno tehnologijo. Uporabljal je iPad, internet in Facebook, spremljal dogajanje v Sloveniji ter ostajal v stikih z rojaki. Še nekaj let pred smrtjo je zadnjič obiskal rodni kraj in prijatelje v Sloveniji.
Umrl je 7. februarja 2019 v Cardinal Stepinac Village v St. John’s Parku.
Zapuščina, ki ostaja
Za Vinkom in Marijo so ostali otroci Olga, Mari, Karel in Vincent, številni vnuki in pravnuki, predvsem pa neizbrisna sled v življenju slovenskega Sydneya.
Ko danes pogledamo Slovensko društvo Sydney, cerkev sv. Rafaela v Merrylandsu in bogato življenje slovenske skupnosti, se velja spomniti, da vse to ni nastalo samo od sebe. Nastalo je po zaslugi ljudi, kakršna sta bila Vinko in Marija Ovijač – ljudi, ki niso iskali priznanj, ampak so preprosto naredili tisto, kar je bilo treba.
Njuna zgodba nas uči, da dom ni le kraj, kjer človek živi. Dom nastaja tam, kjer ljudje s svojim delom, pesmijo, vero in medsebojno pomočjo ustvarjajo skupnost. Prav takšno dediščino sta zapustila Vinko in Marija Ovijač – dediščino, ki še danes odmeva med slovenskimi rojaki v Avstraliji.
Kovček 