Foto: Simbolna ilustracija UI za Jožeta Korošca
Med slovenskimi rojaki v Avstraliji je živel tudi Jože Korošec, človek mirne narave, poštenega srca in delavnih rok. Njegovo življenje ni bilo lahko. Že od prvih dni je nosil breme okoliščin, na katere ni mogel vplivati, vendar ga te niso zagrenile. Ostal je skromen človek, ki je svoje dostojanstvo našel v delu, prijateljstvu in zvestobi svojim koreninam.
Rodil se je 18. marca 1937 v vasi Barije, danes Vinarje pri Slovenskih Konjicah. Njegovo življenje se je začelo nekoliko drugače kot pri večini otrok. Bil je nezakonski sin Ane Korošec in Jožeta Jesenka. Ko je bil star komaj dva dni, ga je očetova babica odnesla na očetov dom na Vrhole, kjer je preživel otroštvo. Imel je sestro Štefko, pozneje pa je oče ustvaril novo družino, v kateri je Jože dobil še sedem polbratov in polsester – Leopolda, Slavka, Marijo, Anico, Nežo, Frančka in Vido. Čeprav življenje ni bilo preprosto, je ostal povezan z domačimi, ki so vse življenje živeli v Sloveniji.
Kot mnogi mladi Slovenci v povojnih letih je tudi Jože hrepenel po svobodi in boljšem življenju. Pri dvajsetih letih je prvič skušal pobegniti čez mejo v Avstrijo, vendar so ga ujeli in obsodili na šest mesecev zapora. Takšna preizkušnja bi marsikoga odvrnila od novih poskusov, njega pa ni. Marca leta 1957 se je skupaj s svojim sovaščanom in prijateljem Maksom Pišotkom ponovno podal proti meji. Tudi tokrat so ju ujeli in čez noč zaprli v Mariboru. Toda želja po svobodi je bila močnejša od strahu. Prvega maja 1957 sta še enkrat poskusila. Tokrat jima je uspelo. Peš sta prišla iz Maribora v Avstrijo in za njima se je odprlo novo življenjsko poglavje.
Pot ga je najprej vodila v Nemčijo, kjer je dve leti delal kot rudar v Essnu. Delo v rudniku je bilo težko in nevarno, vendar ga ni prestrašilo. Bil je vajen trdega dela in je vedel, da si prihodnost lahko zgradi le z lastnimi rokami.
Dne 2. februarja 1960 je prispel v Avstralijo, ki je postala njegov novi dom. Več kot štiri desetletja je živel v Baragovem hostlu, kjer je našel svojo skupnost in številne prijatelje. Kdor ga je poznal, ga je opisoval z istimi besedami – bil je dober, pošten in priden človek. Kar petindvajset let je bil zaposlen v podjetju PWB Anchor v Bundoori. Njegovo dolgoletno delo so cenili tudi delodajalci, ki so mu ob upokojitvi leta 2000 v zahvalo podarili ročno uro – lepo priznanje človeku, ki ni iskal pohval, temveč je vsak dan vestno opravil svoje delo.
Čeprav je večino življenja preživel daleč od domače Slovenije, je v srcu ohranil ljubezen do vsega, kar ga je spominjalo na mladost. Posebno mesto so imeli konji. Ti plemeniti spremljevalci človeka so ga navduševali vse življenje in ostali njegova velika ljubezen.
Jože je umrl 9. junija 2012 v hospicu Caritas Christi v Kewu. Od njega so se rojaki poslovili 15. junija pri pogrebni maši v slovenski cerkvi v Kewu, nato pa je bil pokopan na pokopališču Keilor med slovenskimi grobovi. Njegov odhod je pomenil slovo od človeka, ki ni bil glasen ali izpostavljen, a je s svojo delavnostjo in poštenostjo pustil lep zgled vsem, ki so ga poznali.
Posebna zahvala gre njegovemu prijatelju in sovaščanu Maksu Pišotku, ki je Jožetu pripravil lepo slovo in ohranil spomin na njegovo življenjsko pot. Prav zaradi takšnih pričevanj lahko tudi danes razumemo, koliko poguma je bilo potrebnega, da je mlad fant iz Slovenskih Konjic dvakrat tvegal svojo svobodo, prehodil dolgo pot do Avstrije, delal v nemškem rudniku in si nato v daljni Avstraliji ustvaril življenje, ki ga je zaznamovala predvsem poštenost.
Jože Korošec ni zapustil velikih govorov ali slavnih dejanj. Zapustil pa je nekaj, kar pogosto pomeni še več – spomin na človeka, ki je kljub težkemu začetku ostal pokončen, zvest svojim vrednotam in spoštovan med vsemi, ki so ga srečali.
Kovček 