Foto: Simbolna ilustracija UI za Stanka Smrdela
Stanko Smrdel ni bil človek, ki bi iskal pozornost. Bil pa je človek, ki je s svojo harmoniko in pripravljenostjo pomagati pustil neizbrisen pečat v zgodovini slovenskega izseljenstva v avstralskem Queenslandu. Čeprav se je ob njegovem slovesu leta 2009 veliko govorilo o njegovi družini, življenjskih preizkušnjah in dolgotrajni bolezni, je njegov največji prispevek ostal zapisan v spominu prve generacije slovenskih povojnih beguncev – kot eden izmed tistih, ki so pomagali, da so Slovenci v Brisbanu ponovno našli sami sebe.
Stanko Smrdel je pripadal generaciji, ki ji je druga svetovna vojna zaznamovala vse življenje. Prestal je težke vojne čase, nato pa je skupaj s številnimi rojaki moral zapustiti domovino. Tako kot mnogi slovenski begunci je tudi on po letih negotovosti našel novo domovino v Avstraliji, kjer pa življenje nikakor ni bilo lahko. Povojni priseljenci niso prihajali v pripravljeno skupnost. Prihajali so v neznano deželo, kjer so bili pogosto obravnavani zgolj kot »Displaced Persons« – razseljene osebe.
V Avstraliji takrat Slovencev skoraj nihče ni poznal. Za domačine so bili vsi preprosto »Jugoslovani«, pogosto celo z zaničljivim izrazom »Dego«, ki je zajemal priseljence iz južne Evrope. Mnogi so občutili bolečo izgubo svoje narodne identitete. Ljudje, ki so doma govorili slovensko, peli slovenske pesmi in živeli slovensko kulturo, so čez noč postali le del velike, neprepoznavne skupine priseljencev.
Prav zato so bila prva srečanja slovenskih rojakov nekaj neprecenljivega.
V začetku petdesetih let je bilo Slovencev v Brisbanu zelo malo. Razkropljeni so bili po različnih krajih, zaposleni na težkih fizičnih delih in pogosto brez možnosti, da bi slišali domačo besedo. Toda med njimi so se našli posamezniki, ki niso želeli dovoliti, da bi slovenska identiteta izginila. Med njimi so bili Ciril Vuga, Janez Primožič, Jože Košorok in tudi Stanko Smrdel.
Leta 1954 jim je uspelo pripraviti prvo večje srečanje Slovencev v Brisbanu. Danes bi se štirideset udeležencev zdelo malo, tedaj pa je bil to skoraj čudež. Po letih begunskih taborišč, ločenosti in negotovosti so se ljudje prvič znova zbrali kot Slovenci.
Ta večer ni bil zgolj družabni dogodek.
Bil je večer vrnitve identitete.
Govorili so slovensko. Pela se je slovenska pesem. Pripovedovali so zgodbe iz domačih krajev. Marsikomu so ob tem stopile solze v oči, saj so po dolgih letih znova začutili, da nekam pripadajo.
Sprva je glasbo zagotavljal gramofon z nekaj slovenskimi ploščami, ki so jih prinesli iz domovine. Toda gramofonske plošče je bilo treba neprestano obračati, ples pa se je vedno znova prekinjal. Takrat je Stanko Smrdel izrekel preprost stavek:
“Pusti plošče, bom jaz zaigral!”
Raztegnil je svojo harmoniko in prostor je napolnila slovenska glasba. Pozneje se mu je pridružil še izvrsten harmonikar Legiša, oba pa sta izmenično igrala dolgo v noč.
Za navzoče to ni bil le ples.
To je bil trenutek, ko so za nekaj ur pozabili na begunstvo, na težko delo, na osamljenost in na občutek, da jih svet ne pozna. Tisti večer so bili preprosto Slovenci.
Takšna srečanja so postala temelj prihodnje slovenske skupnosti v Queenslandu. Iz njih so zrasle zamisli o trajnejšem povezovanju, ki so leta 1956 pripeljale do ustanovitve registriranega slovenskega društva Planinka – prvega slovenskega društva v Queenslandu, ki deluje še danes. Brez tistih prvih večerov zaupanja, prijateljstva in domače pesmi bi bila pot do organizirane skupnosti mnogo težja.
Stanko pri tem ni bil govornik ali organizacijski vodja. Bil je človek dejanj. Vedel je, da lahko ena sama harmonika naredi več kot dolgi govori. Glasba je povezovala ljudi različnih poklicev, različnih življenjskih usod in različnih političnih pogledov. Ko je zaigrala slovenska melodija, so razlike izginile.
Kasneje si je v Avstraliji ustvaril družino. Z ženo Elizabeth sta vzgojila sina Stanleyja in hčer Rosemarie. Bil je predan mož in oče, na katerega so se domači vedno lahko oprli. Zadnjih petnajst let njegovega življenja pa je zaznamovala težka depresija. Sin Stanley je z veliko predanostjo skrbel za očeta in mu stal ob strani vse do konca.
Od Stanka Smrdela so se rojaki poslovili 18. decembra 2009 v cerkvi sv. Rafaela v Merrylandsu. Ob žari in njegovi fotografiji so se zbrali prijatelji, sorodniki in člani slovenske skupnosti. Ob slovesu niso obujali le spominov na njegovo družino, ampak tudi na tiste pionirske čase, ko je bilo treba slovensko skupnost v Avstraliji šele ustvariti.
Njegova zgodba nas opominja, da narodna skupnost ne nastane sama od sebe. Zgradijo jo ljudje, ki so pripravljeni stopiti skupaj, poiskati rojake, organizirati prvo srečanje, prinesti harmoniko ali speči pecivo, zapeti domačo pesem in ohraniti jezik. Prav zaradi takšnih ljudi, kot je bil Stanko Smrdel, so Slovenci v Queenslandu ohranili svojo identiteto tudi na drugem koncu sveta.
Morda njegova harmonika že dolgo molči, toda melodije, ki jih je nekoč igral na prvih slovenskih srečanjih v Brisbanu, še vedno odmevajo v zgodovini slovenske skupnosti v Avstraliji. Tam, kjer se je nekoč zbralo štirideset rojakov, se je rodilo nekaj veliko večjega – občutek pripadnosti, ki ga niso mogli izbrisati ne vojna, ne begunstvo, ne razdalja med Slovenijo in Avstralijo.
Kovček 