Foto: Simbolna ilustracija UI za poroko Ivana Debeljaka v Ljubljani
Nekateri ljudje ne ostanejo v spominu zaradi velikih besed ali izjemnih dejanj, temveč zaradi zvestobe svojim koreninam. Takšen je bil tudi Ivan Debeljak, ki je svojo življenjsko pot prehodil med Slovenijo in Avstralijo, srce pa je vselej ohranil povezano z domačo zemljo.
Rodil se je 28. aprila 1945 v Hrastniku. Družina se je pozneje preselila v Vrbnje pri Mošnjah na Gorenjskem, kjer je Ivan odraščal in se izučil za finomehanika. Tako kot številni mladi Slovenci tistega časa je tudi on v iskanju novih priložnosti aprila 1968 odšel v Avstralijo. Tam si je začel ustvarjati novo življenje, vendar domovine nikoli ni pozabil.
Najlepši dokaz njegove navezanosti na Slovenijo je bila poroka z Dušico Beguš iz Podbrda. Leta 1973 se nista poročila v Avstraliji, temveč sta se vrnila v Ljubljano, kjer sta se udeležila znamenite tradicionalne slovenske kmečke ohceti. V tistih letih je bila to ena najbolj priljubljenih poročnih prireditev med slovenskimi izseljenci. Številni pari iz Avstralije, Kanade, Amerike in drugih držav so si želeli prav tam skleniti zakonsko zvezo, saj je bila kmečka ohcet mnogo več kot le poroka – bila je praznik slovenske dediščine.
Mladoporočenca sta bila oblečena v narodni noši, spremljali so ju svatje, ljudski godci, pesem in stari poročni običaji. V času, ko je veliko izseljencev živelo tisoče kilometrov od doma, je takšna poroka pomenila ganljivo vrnitev h koreninam. Za mnoge je bila to priložnost, da svojo ljubezen povežejo z narodnim izročilom in da del Slovenije odnesejo s seboj v novo domovino.
Ivan in Dušica otrok nista imela, vendar sta skupaj gradila mirno in povezano življenje v Avstraliji. Redno sta se srečevala s slovenskimi rojaki pri bogoslužju, romanjih in različnih srečanjih slovenske skupnosti. Domovina je ostajala del njunega vsakdana, čeprav ju je od nje ločilo morje.
Jeseni leta 2007 je Ivan nepričakovano zbolel. Bolezen je trajala le nekaj tednov. . V ponedeljek, 15. oktobra 2007, je mirno sklenil svojo življenjsko pot, star dvainšestdeset let.
Od njega so se poslovili pri pogrebni maši v slovenski cerkvi v Merrylandsu, nato pa so ga pospremili na zadnje počivališče na pokopališču Pinegrove. Žalovali so žena Dušica, sorodniki v Avstraliji ter mama Alojzija, sestra Danica, brat Milan in številni domači v Sloveniji. Mama Alojzija je tudi v visoki starosti ostajala zvesta svoji domači župniji v Mošnjah, kjer je pomagala čistiti in krasiti farno cerkev – znamenje iste tihe predanosti, ki je zaznamovala tudi Ivanovo življenje.
Ko se danes spominjamo Ivana Debeljaka, se pred očmi ne izriše le podoba slovenskega izseljenca, temveč tudi mladoporočenca v narodni noši, ki je sredi Ljubljane izrekel življenjski »da« med zvoki harmonike, ljudsko pesmijo in starimi slovenskimi običaji. Ta poroka ni bila le lep življenjski dogodek, ampak simbol njegove globoke pripadnosti domovini. Čeprav je večino življenja preživel v Avstraliji, je s tem dejanjem pokazal, da prave korenine ostanejo v človeku za vedno.
Zgodovinski okvirček: Slovenska kmečka ohcet – praznik slovenske tradicije
V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja je bila Slovenska kmečka ohcet v Ljubljani ena najbolj prepoznavnih folklornih prireditev v Sloveniji. Prvič so jo pripravili leta 1965 kot prikaz starega slovenskega poročnega običaja, kmalu pa je prerasla v velik kulturni dogodek, ki je vsako leto privabil več tisoč obiskovalcev iz Slovenije in tujine.
Posebnost prireditve je bila, da se na njej niso poročali le igralci ali folklorne skupine, ampak resnični mladoporočenci. Ti so bili oblečeni v narodne noše različnih slovenskih pokrajin, spremljali pa so jih svatje, konjske vprege, godci, pevci in številni tradicionalni poročni običaji. Sprevod je potekal po središču Ljubljane, poročni obred pa je spremljala množica obiskovalcev.
Dogodek je imel poseben pomen tudi za slovenske izseljence. Številni pari iz Avstralije, Kanade, Združenih držav Amerike, Argentine in evropskih držav so se odločili, da bodo svojo zakonsko zvezo sklenili prav na Slovenski kmečki ohceti. S tem niso želeli le doživeti nepozabnega poročnega dne, temveč javno izraziti svojo pripadnost slovenskemu narodu in ohraniti vez z domovino, čeprav so živeli na drugem koncu sveta.
Za mnoge izseljence je bila poroka na kmečki ohceti veliko več kot folklorna zanimivost. Bila je simbol vrnitve h koreninam, spoštovanja slovenskega izročila in obljuba, da bodo slovenski jezik, običaje in kulturno dediščino ohranjali tudi v svojih novih domovinah.
Ko sta se leta 1973 na Slovenski kmečki ohceti poročila tudi Ivan Debeljak in Dušica Beguš, sta postala del te lepe tradicije. Njuna poroka ni bila le osebni življenjski dogodek, temveč tudi izraz ljubezni do domovine, ki sta jo nato ponesla s seboj v Avstralijo.
Kovček 