Od zlata do najdragocenejšega bogastva – zgodba Zlatka Voduška
Foto: Simbolna ilustracija UI za Zlatka Voduška
Ko je 8. julija 2017 v domu za starejše Meadowglen v Eppingu pri Melbournu za vedno zaspal Zlatko Vodušek, se je končala življenjska pot moža, ki je velik del svojih let preživel daleč od rodne Slovenije, med rdečo zemljo in zlatimi rudniki Zahodne Avstralije.
Rodil se je 1. januarja 1942 v Kočevju. Tako kot mnogi mladi Slovenci njegovega časa je tudi sam verjel, da bo v daljni Avstraliji našel več priložnosti in boljšo prihodnost. Pot ga je vodila v Kalgoorlie, mesto, ki je zraslo zaradi zlata in kjer je življenje že več kot stoletje narekoval ritem rudnikov.
Kalgoorlie je bil kraj velikih upov in velikih preizkušenj. Delo globoko pod zemljo ni bilo za vsakogar. Rudarji so vsak dan odhajali v vročino, prah, hrup in temo, kjer je bila nevarnost nesreč vedno navzoča. Izmene so bile dolge, delo naporno, telo pa je po dolgih letih nosilo posledice neizprosnega rudarskega življenja. Za svoje delo so bili dobro plačani, toda marsikateri zasluženi dolar je izginil prav tako hitro, kot je bil prislužen.
Kalgoorlie je slovel tudi po živahnem nočnem življenju. Mesto je bilo polno hotelov, gostiln in zabavišč, kjer so utrujeni rudarji iskali sprostitev po napornih delovnikih. Nekateri so znali prihraniti in si ustvariti lepše življenje, marsikdo pa je v vrtincu vsakdanjih skušnjav izgubil velik del zaslužka, včasih tudi samega sebe. Rudarsko življenje je znalo biti osamljeno in trdo; denar je pogosto predstavljal le kratkotrajno uteho za naporno delo in oddaljenost od doma.
Tudi Zlatko je v Kalgoorlieju postal preprosto Johny. Tako so ga poznali sodelavci in prijatelji. Leta so minevala med rudniškimi izmenami in življenjem v mestu, kjer so se srečevale usode ljudi z vseh koncev sveta. Čeprav ga je življenje oddaljilo od rodne Slovenije, vezi z družino niso nikoli povsem izginile.
Prav te vezi so se pokazale kot najtrdnejše bogastvo njegovega življenja.
Ko so leta začela prinašati starost in slabše zdravje, je njegova sestra Marija Teklič sprejela odločitev, ki zahteva veliko ljubezni in požrtvovalnosti. Pred približno petimi leti ga je pripeljala iz oddaljenega Kalgoorlieja v Melbourne, da ne bi bil več sam. Želela je, da bi imel ob sebi domače ljudi, ki bi mu stali ob strani v letih, ko človek najbolj potrebuje bližino in toplino družine. V Melbournu je živela tudi druga sestra, Ana, zato je Zlatko po dolgih letih znova našel oporo v družinskem krogu.
To je bilo verjetno največje darilo, ki ga je lahko prejel. Ne zlato, ki ga je pomagal kopati vse življenje, ampak občutek, da nekam pripada in da ga nekdo čaka.
Ko je 8. julija 2017 sklenil svojo življenjsko pot, so se od njega poslovili pri pogrebni maši v cerkvi sv. Frančiška Asiškega v Mill Parku. Njegovo zadnje počivališče je postalo pokopališče Fawkner v Melbournu.
Zlatkova življenjska zgodba nas opominja, da bogastvo ni vedno tisto, kar človek najde v zemlji. Rudniki Kalgoorlieja so dali neizmerne količine zlata, vendar je bilo najdragocenejše bogastvo pogosto skrito drugje – v ljudeh, ki ostanejo zvesti drug drugemu tudi po desetletjih, v sestri, ki brata pripelje bliže domu, in v družini, ki človeka sprejme takrat, ko najbolj potrebuje njeno bližino.
Iskrena hvala sestri Mariji Teklič, ki je posredovala podatke o pokojnem bratu in s svojo skrbjo pokazala, da je družinska ljubezen vrednejša od vsega zlata, ki ga premorejo rudniki Zahodne Avstralije.
Kovček 
Smo sli po svetu z upanjem, da bomo imeli boljse zivljenje, pa veliko nas smo nasli, da tuji svet je bolj trdi kot pa Slovenija, samo, ce si pa mlad, zdrav, pripravljen za vsako delo, pa si lahko zasluzis vec denarja kot pa v Sloveniji. Tako je bilo v mojem primeru. Poznam pa tudi ljudi, ki so prisli v Ameriko za boljse zivljenje, pa so sli korak naprej dva nazaj. LP
Všeč mi jeVšeč mi je