Foto: Simbolna ilustracija UI za Marijo Hartman
Življenjska pot Marije Hartman, rojene Mrgole, je bila ena tistih poti, ki jih ni mogoče razumeti brez pretresov 20. stoletja. V njej so se prepletali vojna, prisilna selitev, begunstvo, negotovost in dolgo potovanje na drug konec sveta. Toda ob vseh preizkušnjah so jo spremljali tudi ljubezen, družinska povezanost, vera in vztrajnost, s katerimi je v Avstraliji soustvarjala slovensko skupnost.
Marija, ki so jo domači in prijatelji klicali Micka ali Mici, se je rodila 8. decembra 1923 v Škocjanu pri Mokronogu. Odraščala je v številni družini kot edina hčerka med petimi sinovi. Že mlada je odšla v Kranj, kjer se je zaposlila v tekstilni tovarni. Zdelo se je, da bo njeno življenje povezano z domačim okoljem in tovarniškim delom, toda vojna je vse spremenila.
Leta 1942 so nemške okupacijske oblasti delavce kranjske tekstilne tovarne izselile v Nemčijo. Skupaj z delavci so tako rekoč preselili tudi celotno proizvodnjo. Marija je bila odpeljana v Erlangen na Bavarskem. Daleč od doma je morala v vojnih razmerah nadaljevati delo, ne da bi vedela, kdaj se bo lahko vrnila v Slovenijo in kakšna prihodnost jo čaka.
Po koncu vojne leta 1945 se je odpravila proti domu. Na poti je prišla v begunsko taborišče v Münchnu. Tam je srečala Maksa Hartmana, ki je bil v taborišču skupaj z materjo Veroniko, očimom Viktorjem Čarom ter bratoma Stankom in Ivanom, ki so ga pozneje poznali kot Johna.
Maks je bil rojen 20. februarja 1922 in je izviral iz Svetega Ožbalta ob Dravi. Tudi njegova družina je sprva nameravala nazaj v Slovenijo. Toda med begunci so se že širile pretresljive novice o usodi ljudi, ki so se po vojni vrnili v Jugoslavijo. Govorilo se je o aretacijah, izginotjih in pobojih vojnih povratnikov.
Da bi izvedel, kakšne so resnične razmere doma, se je Maksov tri leta mlajši brat Franc proti koncu leta 1946 sam odpravil v Slovenijo. Obiskal je teto, ki je živela v Kapli tik ob avstrijski meji. Del njenega posestva je ležal celo na avstrijski strani. Pri njej je pustil pismo za domače, v katerem jim je sporočil, naj ostanejo v Nemčiji in si poiščejo nov dom drugje. Teta je pismo odnesla čez mejo in ga oddala na pošti v Avstriji.
Franc sam ni mogel več oditi. Poklicali so ga na služenje vojaškega roka v Srbijo. Po koncu vojaščine je dvakrat poskusil pobegniti iz Jugoslavije, vendar so ga obakrat ujeli in obsodili na zaporno kazen. Šele tretji poskus je bil uspešen. Ko mu je končno uspelo priti na Zahod, sta bila Micka in Maks že več let v Avstraliji.
Poroka med negotovo preteklostjo in neznano prihodnostjo
Marija in Maks sta se civilno poročila 23. maja 1946 v Münchnu. Njuna poroka je bila skromna, saj sta bila še vedno begunca brez pravega doma. Za njima je ostajala vojna, pred njima pa je bila prihodnost, o kateri nista vedela skoraj ničesar.
Skupaj z Maksovo materjo Veroniko, očimom Viktorjem Čarom ter Stankom in Johnom so najprej zaprosili za izselitev v Argentino. Marija in Maks sta dovoljenje dobila, preostali člani družine pa ne. Zato so se odločili, da bodo poskusili srečo z Avstralijo.
Maksovi starši in brata so se na pot odpravili v začetku leta 1950 z ladjo Goya. Po prihodu v Avstralijo so jih poslali v veliko sprejemno taborišče Bonegilla v zvezni državi Viktorija. Viktorja Čara, Johnovega očeta, so nato napotili na delo v Sydney.
Ko so bili Maksovi domači že na poti, sta tudi Marija in Maks vložila prošnjo za izselitev v Avstralijo. Uradnik ju je vprašal, ali tam koga poznata.
Maks mu je pojasnil, da ima Marija v Perthu sorodnike Bezgovšek, njegovi starši pa so že na ladji Goya in plujejo proti Avstraliji.
Uradnik ju je presenečeno pogledal in vprašal:
»In kaj vidva še čakata tukaj?«
Dovoljenje sta dobila skoraj nemudoma.
Čez ocean v neznano
Na pot sta odšla 1. julija 1950 s švedsko ladjo Anna Salén. Za seboj sta pustila Evropo, ki jima je prinesla vojno, prisilno delo in begunstvo. Pred njima je bil dolg ocean in dežela, o kateri sta vedela le malo.Po mesecu dni plovbe sta 31. julija 1950 pristala v Melbournu. Od tam sta nadaljevala pot z vlakom proti Bonegilli. Taborišče je bilo polno ljudi iz različnih evropskih držav, ki so tako kot onadva iskali varnost in možnost novega začetka.
Ob prihodu so zakonce ločili. Marijo so namestili v ženski, Maksa pa v moški del taborišča. Že prvi večer je k Maksu pristopil neki Slovenec in vprašal:»Ali je tukaj Maks Hartman?«
Ko se je Maks predstavil, ga je mož odpeljal do ene izmed barak. Vstopil je – in tam zagledal svojo mater Veroniko, brata Stanka in polbrata Johna.Po vseh letih negotovosti in ločenosti so se nepričakovano znova srečali že prvi večer njegovega bivanja v Avstraliji.
Marija za srečanje še ni vedela. Naslednji dan sta se z Maksom dobila na velikem prostoru sredi taborišča. Potožila mu je, da je bila noč neznosno mrzla. Bonegilla je bila znana po ostrih zimskih nočeh, na katere priseljenci iz Evrope niso bili pripravljeni.
Maks ji ni takoj povedal, kaj se je zgodilo. Odpeljal jo je proti baraki, v kateri je živela njegova mati s sinovoma. Ko je Marija vstopila in zagledala domače, je bilo presenečenje popolno.V tuji deželi, daleč od Evrope, so bili znova skupaj.Njihova življenjska pot je bila res nenavadna: polna nevarnosti, negotovosti in ločitev, a tudi nepričakovanih srečanj, veselja in radosti.
Prvi koraki v Melbournu
Po približno tednu dni so Marijo in Maksa poslali iz Bonegille v Melbourne. Kot večina povojnih priseljencev sta bila zavezana delovni pogodbi. Delo sta dobila takoj.Marija se je znova zaposlila v tekstilni industriji, tokrat v tovarni v Abbotsfordu. Tako jo je poklic, ki ga je opravljala že v Kranju in Erlangnu, spremljal tudi v novi domovini. Maks je začel delati v lesnopredelovalni industriji v Port Melbournu.Najprej sta stanovala v Fitzroyu. Ko so se leta 1952 iz Sydneyja v Melbourne preselili še Maksova mati in brata, so skupaj najeli hišo v Richmondu. Pozneje so živeli v Pascoe Valu, Marija in Maks pa sta se nato preselila v Brunswick.
Tam sta uredila stanovanje, v katerem so našli zatočišče številni mladi slovenski fantje, ki so prihajali v Melbourne brez sorodnikov in brez pravega doma. Mnoge je k Hartmanovim pripeljal slovenski duhovnik pater Bazilij. Marija in Maks sta jih sprejemala z gostoljubnostjo ljudi, ki sta sama dobro poznala občutek tujstva in negotovosti.
Pater Bazilij ju je pozneje tudi cerkveno poročil v stolnici svetega Patrika v Melbournu.
V zakonu sta se jima rodila sinova Max in Johnny. Družinsko življenje je počasi dobivalo trdnejše temelje. Vendar Marija in Maks nista skrbela le za svojo družino. Od vsega začetka sta bila tesno povezana z nastajajočo slovensko skupnostjo v Melbournu.
Glas, ki je povezoval Slovence
Marija je rada pela. Bila je članica cerkvenega pevskega zbora že v času, ko Slovenci v Melbournu še niso imeli svoje cerkve. Pela je tudi v Slovenskem pevskem zboru ter pozneje v zboru Planika.Pesem je bila za povojne priseljence več kot le kulturna dejavnost. Bila je vez z domovino, z domačim jezikom, prazniki in spomini. V tujem okolju je ljudem pomagala ohranjati zavest, da pripadajo skupnosti.
Marija in Maks sta bila tudi ustanovna člana Slovenskega društva Melbourne. Pri društvenem delu sta sodelovala dolga leta in za svoj prispevek prejela častno članstvo. Njuno delo ni bilo glasno ali razkazovano. Temeljilo je na prisotnosti, pripravljenosti pomagati in vztrajnem sodelovanju pri dejavnostih, ki so povezovale slovenske priseljence.
Marija je bila tudi pobudnica prve skupine slovenskih upokojencev, ki je začela delovati še v Slovenskem domu v Carltonu. Razumela je, da skupnost potrebuje prostor ne le za velike prireditve, temveč tudi za vsakdanja srečanja, pogovor in medsebojno pomoč.
Posebno mesto v spominih Marije in Maksa je imel pater Klavdij Okorn, prvi slovenski duhovnik na avstralskih tleh. Spoznala sta ga že v begunskem taborišču v Nemčiji. Ko je leta 1952 v Melbournu pred veliko nočjo daroval prvo slovensko mašo, sta ga z velikim veseljem sprejela tudi v novem okolju.
Maksova vsakodnevna skrb
V poznejših letih je Marijino zdravje začelo pešati. Nekaj časa je živela v Slovenskem domu matere Romane, nato pa se je zdravila v bolnišnicah St Vincent’s in St George’s. Nazadnje so jo namestili v dom Budalla v Kewju.V teh letih ji je Maks ostal zvest in predan spremljevalec. Vsak dan jo je obiskal. Okoli enajste ure ji je prinesel nekaj domače hrane – juho, sadje ali pecivo. V štirih letih je izostal le enkrat, ko je moral sam k zdravniku.
Njegovi obiski so bili tiha ponovitev obljube, ki sta jo dala drug drugemu še v begunskem Münchnu. Skupaj sta preživela vojno, taborišča, dolgo pot čez ocean, prve težke delovne dni in ustvarjanje novega doma. Tudi v starosti je Maks ostal ob njej.V torek, 2. junija 2009, se je njena dolga življenjska pot mirno končala.
Za njo so žalovali mož Maks, sin John z ženo Heleno in njunimi otroki, trojčki Rickijem, Monique in Siahan, ter družina pokojnega starejšega sina Maxa, ki je umrl leta 1993. Ostali so njegova žena Violeta, otroci Tania, Amanda in David ter njihove družine. Od nje so se poslavljali tudi Maksovi bratje Franc in Stanko s svojima družinama ter polbrat John Čar.
Od Škocjana do Melbourna
Marijina življenjska pot se je začela v majhnem kraju na Dolenjskem. Vodila jo je v kranjsko tovarno, v vojno izgnanstvo na Bavarskem, v begunsko taborišče v Münchnu, na ladjo čez ocean, v Bonegillo in nazadnje v Melbourne.Bila je del generacije Slovencev, ki jim zgodovina ni dovolila, da bi ostali tam, kjer so se rodili. Nov dom so morali ustvariti daleč stran, pogosto brez premoženja in brez zagotovila, da jih tam čaka boljše življenje.
Marija Hartman ga je ustvarila z delom, družino, pesmijo in skrbjo za druge. Čeprav se je njena pot začela z izgnanstvom, se ni končala v brezdomstvu. V Avstraliji je našla nov dom ter pomagala, da so ga tam našli tudi drugi.Njeno življenje je bilo polno preizkušenj, vendar tudi srečnih naključij: srečanja z Maksom v Münchnu, nepričakovane odobritve izselitve in ganljivega snidenja z družino že prvi večer v Bonegilli.
V tem je morda tudi osrednje sporočilo njene zgodbe. Človek ne more vedno izbrati poti, po kateri ga bo vodila zgodovina. Lahko pa izbira, kaj bo na tej poti ohranil in kaj bo predal naprej.Marija je ohranila ljubezen do družine, slovenskega jezika, pesmi, vere in skupnosti. Prav v teh vezeh je med tujino in domovino zgradila most, ki je ostal tudi za njo.
Kovček 