Foto: Simbolna ilustracija UI za Alojza Jakšo
Ko je enaindvajsetletni Alojz Jakša leta 1964 zapuščal domovino, ni mogel vedeti, kakšno življenje ga čaka na drugem koncu sveta. Za seboj je puščal domačo Belo krajino, veliko družino, znane poti in ljudi, med katerimi je odraščal. Pred njim pa je bila najprej negotova pot čez mejo, begunsko taborišče in nato daljna Avstralija.Toda Alojz je s seboj nesel nekaj, česar ni bilo mogoče spraviti v kovček: veselje do življenja in ljubezen do glasbe. Prav glasba je pozneje postala ena najlepših niti njegovega izseljenskega življenja.
Rodil se je 11. junija 1943 v Pribišju pri Semiču kot najmlajši v veliki družini dvanajstih otrok – treh sinov in devetih hčera. Odraščanje v tako številni družini je gotovo pomenilo veliko skupnega dela, prilagajanja in skromnosti, a tudi bližino ljudi. Po osnovni šoli se je izučil za strugarja, za poklic, pri katerem so bile potrebne natančnost, mirna roka in vztrajnost.Toda mladega Alojza je vleklo v svet.Pri enaindvajsetih letih se je skupaj s prijatelji odločil za enega največjih korakov svojega življenja – za odhod čez mejo v Avstrijo. O svoji nameri je povedal samo eni sestri. Takšni odhodi v šestdesetih letih niso bili podobni današnjim potovanjem. Ni bilo mobilnih telefonov, elektronskih sporočil in poceni letalskih vozovnic. Odhod je lahko pomenil leta ločenosti od domačih in negotovost, ali se bodo poti sploh še kdaj srečale tako kot nekoč.
V begunskem taborišču v Avstriji je Alojz ostal približno tri mesece. Nato je skupaj s prijatelji sedel na letalo, ki jih je poneslo proti svetu, o katerem so vedeli razmeroma malo – proti Avstraliji.Leta 1964 je tako pristal na drugi strani zemeljske oble.Prve dni je preživel v migrantskem taborišču Bonegilla, skozi katerega je v povojnih desetletjih šlo na tisoče evropskih priseljencev. Kmalu ga je od tam prevzel slovenski frančiškan p. Bazilij in ga nastanil v Baragovem domu – Baraga House v Melbournu.Za mladega priseljenca se je začenjalo novo življenje.Treba je bilo delati, se znajti v neznanem okolju, razumeti nov jezik in se privaditi državi, ki je bila skoraj nepredstavljivo daleč od Bele krajine. Toda prav v takšnem življenju je Alojz znova našel nekaj domačega.
Glasbo.
Že kot mlad fant se je učil igrati klarinet. Ta ljubezen ni ostala v Sloveniji. Nasprotno – v Avstraliji je postala še pomembnejša.Kmalu po prihodu se je Alojz povezal z drugimi mladimi slovenskimi priseljenci, ki so igrali različne inštrumente. Iz njihovega druženja je nastal ansambel Bled.
Ime je bilo pomenljivo. Bled ni bil samo ime slovenskega kraja. Za ljudi, ki so živeli več kot petnajst tisoč kilometrov od domovine, je že sama beseda priklicala podobo Slovenije – jezera, gora, domače pokrajine in sveta, ki so ga pustili za seboj.Ansambel Bled je postal pomemben del zgodnjega družabnega življenja slovenske skupnosti v Melbournu. Zgodovinski zapis Slovencev v Avstraliji ga omenja celo kot prvi slovenski ansambel v Melbournu. Plesi so bili tedaj mnogo več kot samo zabava. Slovenci so se na njih srečevali, govorili domači jezik, sklepali prijateljstva in včasih spoznali tudi bodočega moža ali ženo. Igrali so polke, valčke in druge priljubljene melodije, plesi pa so potekali že pred ustanovitvijo stalnih prostorov slovenskega društva.
Med glasbeniki, ki so ustvarjali to ozračje, je bil tudi Alojz s svojim klarinetom.Lahko si predstavljamo sobotni večer v eni izmed melbournskih dvoran. Ves teden so možje delali – mnogi v tovarnah, na gradbiščih ali v delavnicah. Ženske so poleg služb skrbele za domove in otroke. Življenje prvih let priseljevanja ni bilo lahko.Potem pa je prišel večer.Zaslišal se je klarinet, pridružili so se drugi inštrumenti, nekdo je povabil dekle na ples in po dvorani je zakrožil valček. Za nekaj ur niso bili več samo priseljenci v neznani deželi. Spet so bili ljudje iz Ljubljane, Bele krajine, Štajerske, Primorske, Dolenjske … ljudje z domačimi pesmimi, spomini in veseljem.
Glasba je za trenutek skrajšala razdaljo med Melbournom in Slovenijo.
In prav zato Alojzovo igranje ni bilo nepomemben dodatek k njegovemu življenju. Na svoj način je z glasbo pomagal graditi skupnost. Talenta ni hranil zase, ampak ga je delil z drugimi – tako kot je pozneje delil še marsikaj drugega.V Avstraliji pa je našel tudi svojo največjo življenjsko sopotnico.Leta 1967 je spoznal Jožefo Matičič. Istega leta sta se v Clifton Hillu poročila. Leta 1968 se jima je rodil sin Joe, leta 1973 pa še David.Iz mladega fanta, ki je nekoč skoraj na skrivaj zapustil domačo vas, je postajal mož in oče, ki je v Avstraliji pognal nove korenine.Prvo družinsko hišo so si ustvarili v Heathmontu, okoli leta 1987 pa so zgradili novo v East Doncasterju. Ta je ostala Alojzov dom do konca njegove življenjske poti.
Toda Alojz ni bil človek enega samega talenta.Bil je izreden vrtnar. Zemlja, rastline in vrt so mu bili očitno blizu – morda tudi kot oddaljen spomin na domačo belokranjsko pokrajino. Bil je tudi odličen kuhar. Rad je ustvarjal, rad je znal kaj narediti z lastnimi rokami in, kar je še pomembneje, svoje sposobnosti je rad delil z drugimi.Takšni ljudje pogosto ne govorijo veliko o tem, kaj dajejo skupnosti. Preprosto pridejo, pomagajo, zaigrajo, skuhajo, kaj popravijo, povedo šalo in poskrbijo, da je ljudem okoli njih nekoliko lepše.Alojz je imel izreden smisel za humor, spremljala sta ga dobra volja in optimizem. Ljudje so ga poznali kot človeka mnogih talentov, predvsem pa kot človeka, ki teh talentov ni uporabljal samo zase.Bil je ljubeč in skrben mož, oče in dedek ter obenem odločen človek.
Borec za življenje.
Ko je v ponedeljek, 16. januarja 2023, v Wantirna Healthu v Wantirni umrl, je za njim ostalo skoraj osemdeset let življenja in skoraj šest desetletij avstralske zgodbe.Od njega so se poslovili v petek, 27. januarja 2023, v slovenski cerkvi v Kewju. In so ga pokopali na pokopališču Springvale Botanical Cemetery.Za njim so žalovali žena Jožefa, sinova Joe in David, vnukinje Katie, Annie, Charlie in Monique, vnuk Campbell, brat Jože v Ameriki ter sestre Milka, Iva, Pepca in Tončka v Sloveniji.
A Alojzova zgodba se ne konča samo pri njegovem slovesu.V njej je nekaj značilnega za številne slovenske izseljence njegove generacije. Odšli so mladi, pogosto z malo denarja in brez zagotovila, kaj jih čaka. V novi deželi so morali začeti skoraj od začetka. Delali so, gradili hiše, ustvarjali družine in počasi spreminjali tujino v dom.
Toda ob tem niso pozabili, kdo so.Alojz Jakša je imel pri tem nekaj posebnega – klarinet.Ko je igral z ansamblom Bled, ni igral samo melodij za ples. Skupaj z drugimi glasbeniki je pomagal ustvarjati prostor, v katerem so se lahko izseljenci spet počutili nekoliko bolj domače.Morda je prav zato glasba tako pomemben del njegove zgodbe.Človek lahko zapusti domačo vas. Lahko preleti oceane, začne govoriti drug jezik in si zgradi hišo na drugi strani sveta. Toda nekatere stvari potujejo z njim.
Pri Alojzu Jakši je bila ena izmed njih glasba.
In dokler je v melbournski dvorani zvenel njegov klarinet, je bila tudi Slovenija nekoliko bliže.
Kovček 