Foto: Simbolna ilustracija UIU za Jožeta Župančiča
Jožeta Župančiča je življenje že zgodaj naučilo, da človek včasih zapusti dom, ne da bi vedel, ali se bo še kdaj vrnil. Njegova pot iz Čerovega Loga pri Šentjerneju ga je vodila čez nevarno mejo v Grčijo, nato v Italijo in nazadnje na drugi konec sveta, v Avstralijo. Toda spomin na vse, kar je prestal v mladosti, ga očitno ni nikoli povsem zapustil.
Rodil se je 14. julija 1927 v Čerovem Logu pri Šentjerneju na Dolenjskem. Odraščal je v času, ko je podeželsko življenje določal predvsem ritem dela, družine in domače zemlje. Nato je prišla vojna, za njo pa leta, ki niso prinesla miru v takšni obliki, kakršnega so si ljudje želeli. Država se je spremenila, oblast je bila nova, meje so bile strogo varovane, prihodnost pa za marsikaterega mladega človeka negotova.
Tudi Jože je moral po vojni na služenje vojaškega roka v Jugoslovansko ljudsko armado. Poslali so ga daleč od doma, na jug Makedonije, proti meji z Grčijo. Delal je v vojaški jedilnici.Toda to niso bila običajna leta služenja vojaščine.
Na drugi strani meje je bila Grčija, ki jo je pretresala državljanska vojna, na jugoslovanski strani pa je povojna oblast utrjevala svojo moč. Za mlade vojake, posebno za tiste, ki so prihajali iz povsem drugačnega slovenskega okolja, je bilo življenje ob južni meji trdo in negotovo.
Med njimi se je našla tudi skupina mladih Slovencev.Nekega dne so sprejeli odločitev, ki je lahko pomenila svobodo, lahko pa tudi smrt.
Pobegnili bodo čez mejo v Grčijo.
Kaj natančno se je v tistih urah dogajalo, danes ne vemo. Ne vemo, ali so odšli ponoči, koliko časa so se pripravljali in po kakšni poti so iskali prehod čez mejo. Vemo pa, da je bil že sam poskus pobega iz vojske izredno nevaren. Če bi jih odkrili, bi bile posledice hude.Jože je tako v mladosti stopil na pot brez gotovosti.
Za njim je ostajala Jugoslavija. Nekje daleč na severu je ostajal njegov Čerov Log, domače hiše, dolenjski griči in ljudje, ki jih je poznal od otroštva.
Pred njim pa je bila Grčija.Morda so tisti fantje verjeli, da bodo s prestopom meje stopili v boljše življenje. Toda resničnost je bila drugačna. Razmere v Grčiji so bile tedaj še težje od tistih, iz katerih so pobegnili. Državo je izčrpavala državljanska vojna, povojna revščina je bila velika in begunec brez doma, denarja in zanesljive prihodnosti je bil prepuščen predvsem samemu sebi.Jože je tako zelo hitro spoznal, da prehod meje še ne pomeni konca begunstva.Bil je šele njegov začetek.
Iz Grčije ga je pot vodila naprej v Italijo. Tudi tam je bil eden izmed številnih ljudi, ki jih je vojna in povojna razdelitev Evrope iztrgala iz domačega okolja. Čakali so, iskali možnosti in upali, da se bo nekje odprla pot v novo življenje.
Za Jožeta se je odprla proti Avstraliji.
Ko je stopil na ladjo oziroma krenil na dolgo pot proti južni celini, je vedel, da za seboj ne pušča samo nekaj držav. Za seboj je puščal Evropo svojega otroštva.
V Avstraliji je začel znova.Naselil se je v Viktoriji in se tam poročil z Anico, rojakinjo iz istega Čerovega Loga. Prav v tem je bilo nekaj posebno pomenljivega: človek, ki ga je življenje odneslo tisoče kilometrov od doma, je svojo življenjsko sopotnico našel v dekletu iz istega majhnega dolenjskega kraja.Skupaj sta ustvarila družino.Rodili so se jima štirje otroci: Jože, Ana, Veronika in Tone.
Po dolgih letih begunstva in negotovosti je imel Jože znova nekaj, čemur je lahko rekel dom.Toda ljudje, ki so v mladosti preživeli strah, beg in negotovost, svojih spominov ne pustijo preprosto za seboj. Rojaki so pri Jožetu opažali, da se mu je poznalo, koliko je moral v življenju prestati.
Vedno ga je spremljal neki strah.
Morda je bil to strah človeka, ki je nekoč vedel, da se lahko življenje spremeni v enem samem trenutku. Strah vojaka, ki je zapustil svojo enoto in bežal čez državno mejo. Strah begunca, ki ni vedel, kaj ga čaka naslednji dan.Z leti se je življenje vendarle umirilo.
Potem pa je družino prizadela nesreča, mnogo hujša od vsega, kar je Jože pričakoval.Zbolel je njegov sin Tone – Tonček.Star je bil komaj devetindvajset let, ko je umrl.
Za očeta je bila njegova smrt udarec, od katerega si ni več zares opomogel. Človek, ki je preživel vojno, pobeg iz vojske, nevaren prehod meje, begunstvo in pot na drugi konec sveta, je moral zdaj doživeti nekaj, pred čimer ga ni mogel zaščititi noben beg in nobena meja: smrt lastnega otroka.Tončkova smrt ga je globoko prizadela.
Kmalu zatem je Jožeta zadela možganska kap. Ostal je delno paraliziran. Po večmesečni rehabilitaciji se mu je stanje toliko izboljšalo, da je lahko znova hodil s palico.Toda nikoli več ni bil človek, kakršen je bil pred sinovo smrtjo in boleznijo.Telo ga ni več ubogalo tako kot nekoč. Tudi dejavnosti med rojaki, pri katerih bi rad sodeloval, so mu postajale vse težje..
V nedeljo, 10. maja, ga je zadela srčna kap.Njegova življenjska pot se je končala daleč od Čerovega Loga, kjer se je skoraj osemdeset let prej začela.
Za Jožetom so ostali žena Anica, sin Jože ter hčerki Ana in Veronika. Sin Tone ga je prehitel v smrti.Jožetovo življenje je bilo življenje človeka, ki je večkrat prestopil mejo med starim in novim svetom.
Prvič morda najbolj dramatično: kot mlad vojak nekje na jugu Makedonije, ko se je skupaj z nekaj slovenskimi fanti odločil zapustiti jugoslovansko vojsko in oditi čez mejo.Takrat ni mogel vedeti, kam ga bo vodila pot.Najprej v nemirno Grčijo.Potem v Italijo.Nato čez morja v Avstralijo.
Tam je našel ženo, družino in drugi dom, vendar nekaterih bremen človek ne more pustiti na drugi strani oceana.Ko so rojaki pozneje zapisali, da se je Jožetu poznalo, koliko je moral pretrpeti in da ga je vedno spremljal neki strah, so v nekaj besedah povedali morda najpomembnejše o njegovem življenju.
Bil je eden tistih slovenskih izseljencev, pri katerih prihod v Avstralijo ni pomenil samo iskanja boljšega zaslužka.Pomenil je konec dolgega bega.
Toda nekje globoko v njem je vse življenje ostal tudi mladi Jože iz Čerovega Loga – vojak daleč na jugu, ki je s skupino rojakov nekega dne pogledal proti grški meji in sprejel odločitev, po kateri njegovo življenje nikoli več ni bilo enako.
Kovček 