Foto: Simbolna ilustracija UI za Slavka Pekolja
Ko je Slavko Pekolj leta 1957 kot enaindvajsetletni fant zapustil Slovenijo in prišel v Avstralijo, verjetno ni mogel vedeti, kam vse ga bo še vodila življenjska pot. Rodil se je 19. januarja 1936 v vasi Grič pri Trebnjem. Tako kot številni mladi Slovenci njegove generacije je tudi sam odšel daleč od doma in si moral v novi deželi življenje ustvariti skoraj od začetka.
Prva leta v Avstraliji so bila predvsem leta dela. Nekaj časa je živel in delal v Sheppartonu, pozneje pa ga je pot pripeljala v Brisbane, kjer si je ustvaril dom in družino. Leta 1958 se je poročil z Danico, rojeno Cek. Rodila sta se jima sin Adam in hči Suzana.
Toda Slavko ni bil človek, ki bi svoje življenje omejil le na službo in družinski krog. Z leti je postal dobro poznan med Slovenci v Brisbanu in na Zlati obali. Bil je človek skupnosti – eden tistih, ki niso navzoči samo ob praznovanjih, ampak tudi takrat, ko je treba pomagati ali preprosto stati ob človeku v težkih trenutkih. Večkrat je bil član odbora slovenskega društva »Planinka«, eno leto pa je društvo vodil tudi kot predsednik. Redno se je udeleževal pogrebov slovenskih rojakov. Ko je prišel čas njegovega slovesa, so mu številni to spoštovanje vrnili.
Posebno poglavje njegovega življenja pa je bilo povezano z mednarodnim dobrodelnim društvom Rotary.
Slavko je imel nekaj, kar je bilo mogoče uporabiti mnogo širše od meja njegovega doma in slovenske skupnosti: gradbeno znanje, praktične izkušnje in sposobnost voditi ljudi. Rotary mu je omogočil, da je svoje znanje podaril ljudem, ki jih pred tem ni poznal in so živeli na drugem koncu sveta.
Septembra 1995 je odpotoval na Salomonove otoke. Tja ni šel kot turist. Kot vodja gradbene ekipe je sodeloval pri gradnji tamkajšnje bolnišnice. Njegovo delo je tako dobilo prav poseben pomen: to, kar je znal narediti z rokami in kar se je skozi leta naučil pri gradbenem delu, je postalo pomoč ljudem, ki so potrebovali boljše pogoje za zdravljenje.
Človek včasih pomaga z denarjem, drugič z besedo ali časom. Slavko je pomagal predvsem s tistim, kar je najbolje poznal – s svojim delom in izkušnjami.
Dve leti pozneje ga je pot vodila še dlje, v Katmandu v Nepalu. Tudi tam je sodeloval pri projektu, povezanem z bolnišnico, in vodil obnovo bolnišničnih poslopij. Daleč od Avstralije in še dlje od rodnega Griča pri Trebnjem je slovenski izseljenec tako znova uporabil svoje znanje za ljudi, katerih jezika in življenjskih navad morda ni poznal, poznal pa je univerzalni jezik pomoči.
Prav v tem delu njegove življenjske poti se najlepše pokaže, kaj lahko pomeni izseljensko življenje. Človek zapusti majhno domačo vas, si ustvari novo življenje na drugem koncu sveta, nato pa iz te nove domovine odhaja pomagat še drugim. Slavkova pot je tako povezala Dolenjsko, Avstralijo, Salomonove otoke in Nepal.
Za njegovo prostovoljno delo so vedeli tudi zunaj Rotaryja. V začetku leta, v katerem je umrl, je prejel posebno pohvalno listino avstralskega predsednika vlade Johna Howarda, izročila pa mu jo je parlamentarka Teresa Gambaro. V njej se mu je predsednik vlade zahvalil za čas, ki ga je namenil drugim, in za njegove gradbene izkušnje.
Posebej pomenljive so bile besede, da je Slavko s svojim delom »gradil mostove prijateljstva z našimi sosedi v potrebi«.Te besede bi lahko bile tudi naslov njegovega življenja.
Slavko je bil po poklicu in izkušnjah graditelj, vendar mostovi, ki jih je ustvarjal, niso bili samo iz lesa, betona ali jekla. Gradil je vezi med ljudmi. Med Slovenci v Brisbanu, med staro in novo domovino ter med Avstralci in ljudmi oddaljenih pacifiških in azijskih dežel.Umrl je 4. junija v bolnišnici Wesley v Brisbanu.
Za njim so ostali žena Danica, sin Adam in hči Suzana z družinama, bratje in sestre ter številni prijatelji iz slovenske skupnosti in Rotaryja. Pogrebna maša je bila 7. junija v cerkvi sv. Gerarda Majella v West Chermsidu. Na zadnje slovo je prišlo veliko rojakov.Morda prav zato, ker je Slavko toliko let prihajal na slovesa drugih.
Njegova življenjska pot se je začela v majhnem Griču pri Trebnjem, nadaljevala v Avstraliji in ga pozneje vodila na Salomonove otoke ter pod Himalajo. Za njim niso ostali samo spomini njegove družine in rojakov, ampak tudi nekaj zelo oprijemljivega: stavbe, pri katerih je pomagal, bolnišnični prostori, ki so služili ljudem, ter predvsem zavest, da je mogoče znanje, pridobljeno skozi lastno življenje, podariti tudi popolnim neznancem.Slavko Pekolj je bil izseljenec, gradbenik, društveni delavec in rotarijec. Predvsem pa je bil eden tistih ljudi, pri katerih beseda prostovoljstvo ni pomenila le dobre namere.
Pomenila je odpotovati daleč od doma, zavihati rokave in nekaj narediti.
Kovček 