Foto: Simbolna ilustracija Ui za janeza Divjaka
preglasiti niti uspeh v novem svetu: nekoč se bom vrnil domov. Človek si v tujini ustvari delo, hišo, prijatelje in novo življenje, toda nekje globoko ostane podoba krajev, iz katerih je nekoč odšel. Za nekatere se vrnitev uresniči, za druge ostane samo želja. Življenjska pot Janeza Divjaka pa je bila še posebej nenavadna in tragična: domov se je resnično vrnil, tam ponovno pognal korenine, nato pa se še enkrat odpravil v Avstralijo – in prav tam, daleč od Slovenije, po komaj šestih tednih tudi sklenil svojo življenjsko pot.
Janez se je rodil 13. avgusta 1920 v Mariboru Antonu Divjaku in Antoniji, rojeni Krejač. Pripadal je generaciji, katere mladost je zaznamoval nemiren čas druge svetovne vojne in povojnih sprememb. O okoliščinah njegovega odhoda iz domovine za zdaj nimamo veliko podatkov, vemo pa, da je svojo veliko življenjsko selitev opravil že kot zrel mož.
V Avstralijo je prispel 7. aprila 1966, star petinštirideset let. To niso bila več zgodnja mladostna leta, ko je mogoče brez velikega premisleka začeti znova. Za seboj je imel velik del življenja, pred seboj pa neznano deželo na drugem koncu sveta.
Toda tudi tam se je znašel.
V Sydneyju je spoznal Ljubico Ilić, po rodu iz Gornje Toponice v okolici Niša. Poročila sta se in skupaj začela graditi življenje v novi domovini. Janez je bil po poklicu pleskar in očitno človek, ki se ni bal samostojne poti. Nekaj časa je imel celo svoje pleskarsko podjetje z imenom Vienna Master Painter. Že samo ime podjetja nekoliko spominja na tedanji svet evropskih priseljencev v Avstraliji, ki so s svojim obrtniškim znanjem, delavnostjo in podjetnostjo iskali mesto v hitro razvijajoči se državi.
Leta 1974 sta se Janez in Ljubica odločila za novo veliko spremembo. Zapustila sta Sydney in se preselila v Stanthorpe v Queenslandu, kjer sta kupila farmo.
Za človeka iz srednje Evrope je morala biti pokrajina Queenslanda nekaj povsem drugega od sveta njegove mladosti. Toda morda je prav življenje na zemlji v Janezu znova prebudilo nekaj domačega. Farma ni bila samo premoženje. Bila je zemlja, delo, občutek lastnega prostora in morda tudi približek tistemu, kar je človek nekoč pustil za seboj.
Leta so minevala. Janez in Ljubica sta v Avstraliji ustvarila življenje, ki bi ga lahko po običajnih merilih označili za uspešno. Janez je imel poklic, svoje podjetje, pozneje farmo. Prehodil je pot, ki jo je prehodilo toliko evropskih priseljencev: od negotovosti ob prihodu do človeka, ki si je v novi državi nekaj ustvaril.
Toda uspeh v tujini še ne pomeni, da človek preneha misliti na domovino.
Prav v tem je eden največjih paradoksov izseljenstva. V novi deželi človek gradi prihodnost, v mislih pa se pogosto vrača v preteklost. Domovina, ki jo je zapustil, sčasoma ni več povsem ista, kakor jo pomni. Spreminjajo se ljudje, vasi, mesta in navade. Spreminja pa se tudi izseljenec sam. Kljub temu ostaja želja: še enkrat živeti doma, govoriti svoj jezik, gledati domačo pokrajino in nekako skleniti življenjski krog tam, kjer se je začel.
Pri Janezu Divjaku ta želja ni ostala samo sanje.
Leta 1989, po več kot dvajsetih letih življenja v Avstraliji, sta z Ljubico prodala farmo v Stanthorpu in odšla v Slovenijo. Pri Svetem Tomažu pri Ormožu sta kupila posestvo.
Janez je bil takrat star skoraj sedemdeset let.
Zdi se, kakor da je napočil trenutek, ko je človek presodil, da je bilo tujine dovolj. Po dolgih letih dela, selitev in ustvarjanja premoženja se je vrnil v pokrajino svojega otroštva oziroma vsaj v bližino sveta, iz katerega je nekoč odšel. Ponovno je imel zemljo – toda tokrat slovensko.
Morda je verjel, da je njegovo dolgo potovanje s tem končano.
Toda življenje ni hotelo slediti tej preprosti črti.
Po približno treh letih bivanja v Sloveniji sta se marca 1992 ponovno odpravila v Avstralijo. Zakaj sta se odločila za vrnitev, iz ohranjenih podatkov ni razvidno. Morda so ju tja vlekle vezi, ki so se spletle v dolgih desetletjih življenja. Morda sta spoznala, da tudi vrnitev v staro domovino po toliko letih ni povsem preprosta.
Kajti izseljenec, ki se po desetletjih vrne domov, se včasih sreča z nenavadnim spoznanjem: kraj, po katerem je hrepenel, je še vedno njegov – vendar sam ni več povsem človek, ki ga je nekoč zapustil. Del življenja je ostal na drugi strani sveta.
Tako se je tudi Janez znašel med dvema domovinama.
V Sloveniji ga je vleklo proti Avstraliji, v Avstraliji pa ga je dolga leta vleklo proti Sloveniji.
Tokrat pa mu življenje ni namenilo novega začetka.
Komaj šest tednov po vrnitvi v Avstralijo je zbolel. Dne 21. aprila 1992 je v Brisbanu umrl. Star je bil enainsedemdeset let.
V Avstraliji je za njim ostala žena Ljubica ter sorodniki – po en bratranec v Sydneyju, Canberri in Melbournu. Za njim pa je ostala tudi nenavadna življenjska sled, razpeta med Mariborom, Sydneyjem, Stanthorpom, Svetim Tomažem pri Ormožu in nazadnje Brisbanom.
Njegova zgodba je na svoj način zgodba številnih slovenskih izseljencev.
Odšli so, ker so verjeli, da jih drugje čaka drugačno življenje. Delali so, varčevali, ustanavljali podjetja, kupovali hiše in zemljo ter si ustvarjali družine. Toda tudi po desetletjih se je v njih pogosto oglašalo vprašanje: Ali bi se vendarle lahko vrnil domov?
Janez je poskusil.
Po triindvajsetih letih Avstralije je prodal tisto, kar si je tam ustvaril, ter se vrnil v Slovenijo. Kupil je posestvo in skušal znova postati človek kraja, iz katerega je nekoč odšel. Toda izseljenstvo je medtem postalo del njegovega življenja. Tujina ni bila več samo tujina, tako kakor domovina ni bila več samo domovina. Obe sta postali del njega.
Zato je njegova zadnja pot v Avstralijo še posebej pretresljiva. Marca 1992 je še enkrat odpotoval čez polovico sveta. Morda je pričakoval, da se bo čez čas ponovno vrnil k Svetemu Tomažu. Morda je bila pot mišljena samo kot še eno poglavje med dvema deželama.
Nihče ni mogel vedeti, da bo zadnja.
Šest tednov pozneje je bilo njegovega potovanja konec.
Janez Divjak je tako vse življenje iskal svoje mesto med staro in novo domovino. V Avstraliji je našel delo in uspeh, v Sloveniji je skušal ponovno najti dom, usoda pa je hotela, da je svoje življenje končal tam, kamor ga je nekoč vodila izseljenska pot.
Morda prav njegova zgodba najlepše pokaže, da vrnitev izseljenca ni nikoli samo potovanje nazaj. Človek lahko ponovno prestopi prag domovine, kupi hišo in zemljo ter se vrne med domače kraje – vendar vseh desetletij, preživetih drugje, ne more pustiti za seboj.
Izseljenec se zato včasih ne vrača več iz tujine domov.
Vrača se iz enega svojega doma v drugega.
In Janez Divjak je do konca ostal človek obeh.
