Foto: Petr Košak
Njegovo življenje je bilo kratko, nemirno in zaznamovano z nenehnim potovanjem, njegova poezija pa je rasla iz občutkov samote, brezdomstva, minljivosti in človekovega iskanja smisla. Kot da bi že naslov njegove pesniške zbirke Iskanje povzel njegovo življenjsko pot.
Peter Košak se je rodil 26. decembra 1943 v Mariboru. Maturiral je na mariborski Prvi gimnaziji in začel študirati pravo. Del svoje mladosti je preživel tudi v Gradcu, mestu, s katerim je bil povezan po materini strani; tam je živela njegova stara mati, ki ji je pozneje posvetil eno svojih najbolj pretresljivih pesmi.
Toda pravo očitno ni bilo pot, ki bi ga lahko trajno zadržala. Leta 1964, star komaj dvajset let, je odšel v Avstralijo. Tako kot številni mladi slovenski izseljenci njegove generacije je stopil v svet, ki je bil neprimerno večji od tistega, ki ga je poznal doma. Pri Košaku pa izselitev ni pomenila samo iskanja nove domovine. Bil je človek poti. V prvih letih je prepotoval velik del avstralske celine, preden se je za daljši čas ustalil v Viktoriji.
V Melbournu je delal kot bolničar v psihiatrični bolnišnici Kew, pozneje pa kot medicinski tehnik v ustanovi v Araratu v Viktoriji. Prav srečevanje z bolnimi, ostarelimi in ljudmi na robu družbe je očitno pustilo sled tudi v njegovem pesniškem svetu. Njegova poezija ni bila le spominjanje na izgubljeno domovino. V njej je opazoval človeka v njegovi osamljenosti, telesni krhkosti in približevanju smrti.
Iz tega okolja je nastala tudi ena njegovih najbolj znanih pesmi, »Starčki«. Napisal jo je januarja 1981 v psihiatrični bolnišnici Kew in jo posvetil svoji stari materi v Gradcu ob njenem 86. rojstnem dnevu. Pesem je pozneje prejela prvo nagrado za moderno poezijo in bila objavljena v zbirki jugoslovanskih književnikov v Avstraliji Naše steze.
Košak je znal starost prikazati brez olepševanja. Stari ljudje v njegovi pesmi niso idilične podobe modrosti, temveč utrujena človeška telesa, ki nosijo sledi časa. S podobami obrabljenih predmetov, zapuščenih gnezd, starih ključavnic in škripajočih vrat je ustvarjal skoraj ekspresionističen svet minevanja. Toda za temačnostjo podob je mogoče začutiti tudi veliko sočutje do človeka.
Leta 1982 je v Melbournu v samozaložbi izdal svojo pesniško zbirko Iskanje. Čeprav je bila to njegova glavna knjižna izdaja za časa življenja, je pisal veliko več. Literarni zgodovinarji ga omenjajo kot enega najplodovitejših slovenskih ustvarjalcev v takratni Avstraliji; del svojih besedil je objavljal, druga pa je preprosto razdajal prijateljem. Njegove pesmi so izhajale v slovenskih časopisih in revijah v Avstraliji, med drugim v Vestniku, Novi dobi, Naših novinah, Našem listu in Svobodnih razgovorih, pa tudi v Sloveniji, denimo v Dialogih in Sodobnosti.
Košak je bil vključen tudi v širše literarno življenje slovenskih ustvarjalcev v Avstraliji. Sodeloval je pri krogu avtorjev, povezanih z revijo Svobodni razgovori in s Slovensko-avstralskim literarno-umetniškim krožkom – SALUK. Ta skupina je pomembno prispevala k temu, da slovenska beseda v Avstraliji ni ostala samo jezik doma in društvenega življenja, temveč je postala tudi jezik resnejšega literarnega ustvarjanja.
Njegove pesmi so bile leta 1990 vključene v izbor Lipa šumi med evkalipti, posvečen prav pesništvu Slovencev v Avstraliji, ter v antologijo slovenskega zdomskega pesništva To drevo na tujem raste. S tem je njegovo delo prestopilo meje avstralske slovenske skupnosti in postalo del širše zgodbe slovenske izseljenske književnosti.
Košakova poezija govori o domovini in brezdomstvu, osamljenosti, majhnosti človeka, smrti in onostranstvu. Toda njegova pesem ni zgolj žalovanje izseljenca za izgubljenim krajem. Je poezija človeka, ki tudi na drugem koncu sveta ni prenehal spraševati, kaj je življenje, kam človek pripada in kaj ostane, ko odpadejo zunanje gotovosti.
Tudi zadnje poglavje njegovega življenja je bilo nenavadno. Ko je neozdravljivo zbolel za rakom, se ni vrnil ne v Maribor ne v Gradec. Odšel je še dlje – v Indijo, v Poona, današnji Pune, kamor je že prej zahajal in kjer je imel prijatelje ter somišljenike. Tam je 18. aprila 1993, star komaj devetinštirideset let, umrl.
V njegovi življenjski poti je nekaj skoraj simbolnega. Rodil se je v Mariboru, mladost ga je vodila v Gradec, odraslost na drugo stran sveta v Avstralijo, zadnja pot pa v Indijo. Noben kraj ga ni popolnoma zadržal. Morda je bil prav zato tako značilen pesnik izseljenstva: ne samo zato, ker je živel daleč od Slovenije, temveč ker je bilo iskanje doma in smisla del njegovega notranjega sveta.
Peter Košak je umrl mlad in velik del njegovega ustvarjanja je ostal raztresen po revijah, časopisih, antologijah in med prijatelji. Toda pesmi, ki so se ohranile, pričajo o samosvojem ustvarjalcu, ki je znal iz izkušenj izseljenca, bolničarja, popotnika in iskalca ustvariti poezijo izrazite osebne govorice.
Njegova življenjska pot se je končala daleč od Maribora, vendar se njegova beseda ni izgubila. Ostala je med evkalipti Avstralije, v slovenskih knjigah in revijah ter v spominu na človeka, ki je vse življenje iskal – in prav iz tega iskanja ustvarjal pesem.
Kovček 