F
Foto: Ivo in Helena Leber
Življenjska pot Iva Leberja je bila ena tistih izseljenskih zgodb, v katerih se osebna usoda tesno prepleta z zgodovino 20. stoletja. Bil je kemik in raziskovalec, podjetnik, kulturni delavec, radijski sodelavec in predvsem človek, ki tudi daleč od Slovenije ni izgubil občutka pripadnosti svojemu narodu. V Avstraliji si je ustvaril novo življenje, toda del njega je ves čas ostal doma.
Ivo Leber je umrl 29. septembra 2006 v Monash Hospital v Claytonu. Rodil se je 27. maja 1921 na Teznu pri Mariboru. Njegov rod pa je izhajal iz okolice Sv. Jurija ob slovensko-avstrijski meji, kjer je ostalo veliko družinsko posestvo. Tudi mnogo desetletij pozneje ni pozabil teh krajev in svojih sorodnikov. Na posestvu je pozneje gospodaril mladi rod njegovega polbrata Frančeka – Alenka in Ivan Vračko – pri čemer je svoj delež k ohranitvi domačije prispeval tudi Ivo.
Že njegova mladost kaže človeka, ki ga je gnala želja po znanju. Obiskoval je klasično gimnazijo v Mariboru, v Gradcu izpopolnjeval znanje nemškega jezika, nato pa na Univerzi v Ljubljani študiral industrijsko kemijo. Svoje strokovno znanje je nekaj časa posredoval na ljubljanskih šolah, sodeloval pa je tudi s solkansko tovarno cementa, kjer se je ukvarjal s proučevanjem trdnosti asfalta. Naravoslovna natančnost in zanimanje za uporabno znanost sta ga spremljala tudi pozneje v Avstraliji.
Toda njegovo mladost je presekala vojna. Tako kot številni pripadniki njegove generacije je okusil negotovost, prisilna premikanja in razmere, v katerih človek pogosto ni mogel sam odločati o svoji prihodnosti. Del vojnih let je preživel v Nemčiji, povojna leta pa mu prav tako niso prinesla miru. V njegovem življenjskem pričevanju se pojavlja tudi težka izkušnja povojnega jugoslovanskega sistema in strahu pred Golim otokom. Vse to je gotovo prispevalo k odločitvi, da življenje začne drugje.
Leta 1952 je prišel v Avstralijo. Tako kot številni evropski priseljenci tistega časa je najprej spoznal Bonegillo, veliko sprejemno taborišče, skozi katero so po drugi svetovni vojni šle množice novih avstralskih priseljencev. Za človeka z univerzitetno izobrazbo prihod v novo deželo ni pomenil samodejnega nadaljevanja poklicne poti, ki jo je začel v Sloveniji. Treba se je bilo ponovno dokazovati, iskati delo in si ustvariti mesto v povsem drugačnem okolju.
Ivo se je sčasoma uveljavil tudi strokovno. Njegovo znanje kemije in gradbenih materialov ga je pripeljalo v stik z avstralskim znanstvenoraziskovalnim okoljem, med drugim tudi s CSIRO. Znanje, ki ga je prinesel iz Evrope, je znal povezati s praktičnim delom v novi domovini. Pozneje je stopil tudi na samostojno podjetniško pot. V tem se kaže ena od značilnosti njegovega značaja: ni se zadovoljil zgolj s tem, da bi v Avstraliji preživel, temveč je hotel v njej nekaj ustvariti.
Ob njem je bila žena Helena, s katero sta gradila družino in življenje v novi deželi. Toda njun dom ni bil zaprt le vase. Leberjeva sta postala del slovenske skupnosti v Melbournu in njenega kulturnega ter družabnega življenja.
Ivo je dobro razumel, kako pomembno je, da izseljenci ohranijo slovensko besedo, kulturo in zavest o svojih koreninah. Zato se je dejavno vključeval v delo slovenske skupnosti. Srečujemo ga pri dogodkih v Slovenskem domu, pri kulturnih prireditvah in ob obiskih slovenskih umetnikov. Posebno mesto v spominih ima tudi leto 1972 in obisk Slakov, eden tistih dogodkov, ko je slovenska pesem med izseljenci za nekaj ur zmanjšala razdaljo med Avstralijo in domovino.
Posebno pomembno poglavje njegovega dela je bil slovenski radio.
Ko je v Avstraliji nastajalo večkulturno radijsko oddajanje, je Ivo Leber sodil med ljudi, ki so razumeli njegov pomen za majhno izseljensko skupnost. Sodeloval je pri slovenskem programu na radiu 3EA v Melbournu in postal eden pomembnih povezovalcev slovenske besede z avstralskim prostorom. Radio je bil za izseljence mnogo več kot le sredstvo obveščanja. Bil je glas domačega jezika v tuji deželi, vez med ljudmi, obvestilo o kulturnem dogodku, slovenska pesem in novica iz stare domovine.
Še posebej pomembno je bilo radijsko delo v času slovenskega osamosvajanja leta 1991. Tedaj so bile novice iz Slovenije za rojake v Avstraliji izjemnega pomena. Ivo je spremljal dogodke in jih pomagal približevati slovenski skupnosti. Za ljudi, ki so desetletja živeli tisoče kilometrov od domovine, je bilo rojstvo samostojne Slovenije dogodek, ki je segel globoko v osebni spomin in čustva.
Foto: Ivo Leber
Za svoje delo sta bila Ivo in Helena leta 1992 deležna priznanja. To ni bilo le priznanje posameznikoma, temveč tudi delu generacije slovenskih izseljencev, ki je razumela, da slovenska skupnost v Avstraliji ne more živeti sama od sebe – potrebovala je ljudi, pripravljene darovati svoj čas, znanje in energijo.
Tudi v poznejših letih Ivo ni miroval. Njegovo zanimanje se je širilo na kulturno dediščino in likovno ustvarjalnost. Leta 1996 je sodeloval pri potujoči razstavi, s katero je slovenska umetnost oziroma kulturna ustvarjalnost dosegla širši avstralski prostor. Leta 2002 je sodeloval tudi kot kustos, kar je bilo novo poglavje njegovega dolgoletnega kulturnega dela.
Pomembna je bila tudi njegova povezanost s Slovenijo in s Slovensko izseljensko matico. V času, ko še ni bilo elektronske pošte, spletnih omrežij in vsakodnevnega neposrednega stika z domovino, so prav posamezniki, kakršen je bil Ivo Leber, predstavljali živi most med Slovenijo in njenimi ljudmi na drugem koncu sveta.
Če pogledamo njegovo življenje kot celoto, ga težko opišemo samo z enim poklicem ali eno dejavnostjo. Bil je kemik in raziskovalec, ki je znal znanstveno znanje prenesti v prakso. Bil je podjetnik, ki je znal v novi deželi poskrbeti zase in za družino. Bil je radijski sodelavec, ki je pomagal ohranjati slovensko besedo. Bil je kulturni organizator in povezovalec, ki je razumel, da izseljenska skupnost obstane le, če ljudje zanjo tudi nekaj naredijo.
Predvsem pa je ostal človek dveh domovin.
Avstralija mu je dala prostor, v katerem je preživel večji del svojega odraslega življenja, si ustvaril družino in pustil sled v slovenski skupnosti. Slovenija pa je ostala dežela njegovega otroštva, jezika, spominov in rodu.
Ko je umrl, se je ta dvojnost njegovega življenja izrazila tudi na nenavadno simboličen način. Njegov pepel je bil razdeljen med Avstralijo in domači Sv. Jurij. Del je tako ostal v deželi, kjer je živel in delal, drugi del pa se je vrnil k zemlji njegovih prednikov.
Morda prav v tem dejanju najlepše razumemo življenjsko zgodbo Iva Leberja.
Ni šlo za izbiro med Avstralijo in Slovenijo. Obe sta postali del njegovega življenja.
Polovica v Avstraliji, polovica doma.
Foto: Ivo Leber in Janez Rogelj
Kovček 