Zgodba človeka, ki se je moral v življenju večkrat seliti za delom in varnejšo prihodnost
Življenjska pot Jožefa Androjne je zanimiva že sama po sebi, še bolj pa postane poučna, če jo postavimo v širšo zgodbo slovenskega izseljenstva. Ni bil namreč človek, ki bi enkrat zapustil domači kraj in nato vse življenje ostal v novi domovini. Njegova pot je vodila iz Slovenije na Nizozemsko, nazaj v domovino, nato v Nemčijo in nazadnje v Avstralijo.
Takšne življenjske poti nas opozarjajo na nekoliko spregledano značilnost slovenskega izseljenstva: izseljenec ni vedno odšel samo enkrat. Marsikdo je v iskanju dela in varnosti prestopil več državnih meja in si moral dom ustvarjati znova in znova.
Iz Hubajnice v rudarski Limburg
Jožef Androjna se je rodil 2. maja 1905 v Hubajnici na območju današnje občine Sevnica. Krajevni viri poznajo Malo in Veliko Hubajnico; Velika Hubajnica je bila v tedanjem krškem okraju kmetijska, vinogradniška in sadjarska vas.
Kot številni mladi Slovenci v dvajsetih letih 20. stoletja doma očitno ni videl dovolj možnosti za zaslužek. Odpravil se je daleč proti severozahodu Evrope – v nizozemski Limburg, kjer so premogovniki takrat potrebovali delovno silo.pJožef pri tem nikakor ni bil osamljen primer. Prvi slovenski rudarji so na Nizozemsko prihajali že pred prvo svetovno vojno, večji tok pa je nastal v dvajsetih letih. Raziskava zgodovinarja Marijana Drnovška navaja, da je bilo leta 1925 v nizozemskem rudarstvu zaposlenih 78 jugoslovanskih rudarjev, leta 1928 že 735, leta 1929 pa kar 2.284. Če prištejemo njihove družinske člane, je slovenska skupnost na Nizozemskem ob koncu dvajsetih let štela približno 4.000 ljudi.
Prav leta 1929, ko je bila ta selitev na vrhuncu, se je zgodil tudi najpomembnejši dogodek Jožetovega nizozemskega obdobja.Tam je spoznal Nežko Speitz, rojakinjo iz okolice Svete Marjete niže Ptuja, in z njo stopil pred oltar. Izseljenstvo mu torej ni prineslo samo dela, ampak tudi življenjsko sopotnico.
Slovenska naselja sredi nizozemskega rudarskega sveta
Slovenci so se naseljevali predvsem v južnem Limburgu, v krajih okoli Heerlena, Brunssuma, Kerkradeja, Hoensbroeka in Geleena. To ni bila samo skupina posameznih delavcev. Nastajala je prava izseljenska skupnost.Slovenci so ustanavljali društva, pevske zbore, ohranjali versko življenje in organizirali družabna srečanja. Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu navaja, da je bilo okoli leta 1929 približno 4.000 Slovencev razpršenih po več kot dvajsetih nizozemskih krajih.
Toda cena razmeroma dobrega zaslužka je bila visoka.Rudarsko delo je bilo izredno težko. Viri opisujejo nizozemske rudnike kot globoke in mokre, ponekod so bili premogovni sloji tako tanki, da so morali rudarji kopati skoraj leže. Nekateri jaški so segali več sto metrov pod površje. Slovenski izseljenski viri pozneje omenjajo tudi silikozo, značilno poklicno bolezen dolgoletnih rudarjev.Rudnik je izseljencu ponudil plačo, vendar mu je pogosto vzel zdravje.
Vrnitev, ki ni pomenila konca izseljenstva
Po petih letih zakona sta Jožef in Nežka sprejela odločitev, ki je bila med slovenskimi izseljenci razmeroma pogosta: vrnila sta se v domovino.To je bilo okoli leta 1934.Morda sta verjela, da sta v tujini zaslužila dovolj za začetek novega življenja doma. Toda njuna vrnitev ni postala dokončna. Že približno štiri leta pozneje, okoli 1938, sta se ponovno odpravila na tuje, tokrat v Nemčijo.
Tu je pomembna zgodovinska razlika. Jožetovega odhoda z Nizozemske ne smemo povezovati z zapiranjem tamkajšnjih rudnikov. Veliko zapiranje nizozemskih premogovnikov se je začelo šele desetletja pozneje: nizozemska vlada je odločitev o postopnem zaprtju oznanila leta 1965, zadnji rudnik pa je prenehal delovati konec leta 1974.
Androjnova zgodba je zato še zanimivejša: kaže, da je večstopenjsko oziroma verižno izseljevanje obstajalo že mnogo prej.
Izseljenec se ni nujno vračal domov – lahko je odšel še dlje
Ko govorimo o slovenskem izseljenstvu, si pogosto predstavljamo preprosto pot:Slovenija → tujina.Resničnost pa je bila marsikdaj precej bolj zapletena:Slovenija → Nemčija → Nizozemska → Belgija → Francija,
ali
Slovenija → Nizozemska → domovina → Nemčija → Avstralija.Prav slednji vzorec zelo dobro ponazarja družina Androjna.Ob tem so obstajali tudi Slovenci, katerih otroci so se že rodili na Nizozemskem. Za drugo generacijo Slovenija ni bila več kraj njihovega rojstva, temveč domovina staršev – dežela, o kateri so poslušali doma, pri slovenski maši, v društvu ali ob slovenski pesmi.
Ko se je družina nato preselila še v Nemčijo, Kanado, Združene države ali Avstralijo, je nastala posebna vrsta izseljenske izkušnje: človek je lahko imel slovenske korenine, bil rojen na Nizozemskem in nato odraščal na drugem koncu sveta.
Ko je rudarski svet izginil
Po drugi svetovni vojni je nizozemsko rudarstvo nekaj časa še cvetelo. Premog je bil izredno pomemben pri povojni obnovi države. Toda že konec petdesetih in v začetku šestdesetih let se je položaj hitro spreminjal.Nizozemski premog je vse težje tekmoval s cenejšim uvoženim premogom ter predvsem z nafto in zemeljskim plinom. Po odkritju velikega plinskega polja pri Slochterenu leta 1959 je postalo jasno, da premog nima več nekdanje prihodnosti. Leta 1965 je vlada napovedala zaprtje premogovnikov, zadnji, Oranje Nassau I v Heerlenu, pa je zaprl vrata leta 1974.
Posledice so bile velikanske. Z rudarstvom je bilo neposredno ali posredno povezanih več deset tisoč delovnih mest. Nekdanji rudarji so iskali delo drugod; nekateri so se vozili v Nemčijo ali Belgijo, drugi so območje zapustili.Tudi slovenska skupnost se je zato spreminjala. Prvotno izrazito rudarska skupnost je z menjavo generacij postajala vse bolj poklicno raznolika. Del potomcev se je popolnoma vključil v nizozemsko okolje, nekateri pa so se odselili drugam.Kljub temu sledovi prvih slovenskih rudarjev niso izginili. Še danes v Limburgu živijo potomci tretje in četrte generacije slovenskih izseljencev, slovenska folklorna skupina pa tam neprekinjeno deluje že od leta 1953.
Vojna je Androjnove pognala še dlje
Jožef in Nežka sta drugo svetovno vojno doživela v Nemčiji. Po njenem koncu sta morala znova sprejeti težko odločitev.Po ohranjenem zapisu v reviji Misli se zaradi povojnih razmer nista želela vrniti v domovino. Z dvema hčerkama, Jožefino in Marijo, sta se zato odločila za precej bolj oddaljeno deželo – Avstralijo.
S tem se je njuna življenjska pot, ki se je začela v slovenski vasi, raztegnila že čez tri celine.V avstralskem Box Hillu v Melbournu je Jožef dobil delo kot kuhar v bolnišnici. Sam si je zgradil družinski dom. Po desetletjih negotovosti, rudarskega dela, vračanja in novih odhodov je družina končno dobila kraj, kjer je lahko ostala.
Zadnje slovo
Nežka je umrla leta 1977.Jožef jo je preživel za petnajst let. Zadnje obdobje življenja je preživel v domu St. Vincent de Paul Home v Box Hillu, kjer je 15. februarja 1992, star 86 let, sklenil svojo dolgo življenjsko pot.
Štiri dni pozneje, 19. februarja, je bila pogrebna maša v cerkvi sv. Frančiška Ksaverija v Box Hillu. Nato so ga položili v grob njegove žene Nežke. Ostali sta hčerki Jožefina in Marija z družinama.
Odšel je večkrat, domovino pa je nosil s seboj
Zgodba Jožefa Androjne je veliko več kot življenjepis posameznega slovenskega izseljenca.Pripoveduje nam o generaciji, za katero meja ni bila samo črta na zemljevidu. Bila je odločitev med brezposelnostjo in delom, med negotovostjo in upanjem, med vrnitvijo in novim odhodom.
Najprej je premog v Limburgu privabljal Slovence iz domovine in drugih evropskih rudarskih središč. Nastale so slovenske družine in naselja. Otroci so se rojevali že v tujini. Pozneje so gospodarske krize, vojna, politične spremembe in nazadnje propad evropskega premogovništva nekatere družine znova pognali na pot.
Zato zgodovina slovenskega izseljenstva ni samo zgodovina odhajanja iz Slovenije.Je tudi zgodovina seljenja med tujimi deželami.
Jožef Androjna je v enem življenju poznal slovensko vas, nizozemski rudarski svet, Nemčijo in nazadnje Avstralijo. V Box Hillu si je zgradil zadnji dom, vendar je pripadal generaciji, ki je dokazovala nekaj značilnega za slovenske izseljence: dom je bilo mogoče postaviti daleč od Slovenije, spomin nanjo pa je potoval skupaj z njimi.
Kovček 