Foto: Simbolna ilustracija UI za Zoro Klajnšek Johonson, rojene Fras
Življenje Zore Klajnšek Johnson, rojene Fras, je bilo dolgo, bogato in polno preizkušenj. V njem so se prepletali dve domovini, družinske radosti in izgube, predvsem pa izjemna predanost slovenski skupnosti v Avstraliji. Bila je ena tistih tihih, vztrajnih delavk, brez katerih slovenska društva daleč od domovine ne bi mogla ohraniti svoje živosti, spomina in povezanosti.
Zora se je rodila 26. oktobra 1934 v Gornji Radgoni, mladost pa je preživela v Šentjurju pri Celju. Po poklicu je bila kemijski tehnik. Poročila se je s šentjurskim rojakom Mihaelom – Mihcem Klajnškom, leta 1953 pa se jima je rodil sin Borut. Zakon ni obstal in Zora se je pozneje poročila z Martinom Johnsonom.
Leta 1967 je družina sprejela odločitev, ki je Zorino življenje dokončno povezala z drugo stranjo sveta. Z ladjo družbe Flotta Lauro je odpotovala v Avstralijo. Novi dom so si ustvarili v Bankstownu v Sydneyju, kjer je živela številčna in dejavna slovenska skupnost.Toda novo življenje Zori ni prizaneslo z bolečino. Najtežja izguba jo je doletela, ko je njen sin Borut, star komaj okoli dvajset let, umrl v prometni nesreči. Iz poznejših zapisov njenih prijateljev je razvidno, da ga ni nikoli pozabila in da ga je do konca življenja globoko pogrešala.
Morda je prav zato toliko svoje energije, topline in časa namenila ljudem okoli sebe. Slovenska skupnost ji je postala nekakšna razširjena družina.
Med tistimi, ki so ohranjali slovenski spomin
Posebno pomembno poglavje Zorinega življenja je bilo povezano z Zgodovinskim arhivom za slovenske Avstralce v Novem Južnem Walesu – HASA NSW.Arhiv je nastal z namenom, da bi se pravočasno rešilo pred pozabo pričevanja generacije slovenskih priseljencev: njihove fotografije, pisma, društveni dokumenti, knjige, spomini in življenjske zgodbe. Zora je pri tem delu postala ena njegovih najzvestejših sodelavk.Leta 2006 je bila v odboru HASA NSW navedena kot pomočnica blagajničarke, v poznejših letih pa je opravljala tudi druge naloge. Njeno delo pa je bilo mnogo širše od funkcije, zapisane ob njenem imenu. Skupaj z Marijo Grosman, Mihelco Šušteršič, Martho Magajna in drugimi sodelavci je zbirala, razvrščala in urejala zgodovinsko gradivo slovenskih posameznikov in organizacij. Fotografija Zore Johnson in Marije Grosman pri urejanju slovenskih revij za arhiv je lepo pričevanje o vsakdanjem, potrpežljivem delu teh prostovoljk.
V nekrologu, objavljenem po njeni smrti, so Zoro opisali kot »zlata vredno pomočnico« pri zbiranju zgodovinskih dokumentov in fotografij.To je morda najlepši opis njenega dela.
Ni šlo za bleščečo funkcijo ali delo, ki bi prinašalo osebno korist. Urejanje arhiva pomeni dolge ure pregledovanja fotografij, ugotavljanja imen ljudi na njih, razvrščanja dokumentov, zapisovanja podatkov in iskanja pričevanj starejših rojakov. Toda prav iz takšnega dela danes nastaja zgodovina slovenskega izseljenstva.Zora je tako pomagala ohraniti zgodbe drugih – in s tem tudi del zgodovine Slovencev v Avstraliji.
Vedno tam, kjer je bilo treba pomagati
Njeno društveno delo pa še zdaleč ni bilo omejeno na arhiv.Ko so pri HASA pripravljali velika srečanja slovenskih priseljencev, je bila Zora med prostovoljci, ki so opravili ogromno dela v ozadju. Ob velikem srečanju leta 2007 je sodelovala pri pripravi programa, skupaj z drugimi prostovoljkami pa tudi pri pripravljanju hrane za več sto udeležencev. Fotografije s srečanja jo kažejo med pripravljanjem programa ter skupaj z Justi Ribič in Sonjo Fisher pri delu v kuhinji.
Tudi pozneje, ko se je delo arhiva začasno umirilo, Zora ni prenehala pomagati. Pridružila se je delovni skupini v kuhinji Slovenskega društva Sydney. Tam je bila, kot so zapisali njeni sodobniki, »več kot dobrodošla«.Še leta 2018 jo najdemo med tistimi, ki so za udeležence tradicionalnega balinarskega srečanja pripravljali kosilo.Takšni drobni zapisi povedo veliko. Zora ni izbirala med »pomembnim« in »nepomembnim« delom. Če je bilo treba urejati arhiv, je urejala dokumente. Če je bilo treba pripravljati prireditev, jo je pomagala pripraviti. Če je bilo treba kuhati, je stopila v kuhinjo.
Slovenija je živela tudi v njeni besedi
Zora pa ni bila samo pridna društvena delavka. Imela je tudi izrazit čut za slovensko besedo, pesem in oder.Sodelovala je v ljubiteljskih gledaliških predstavah. Eden od spominov nanjo pripoveduje, da je kot novinka pokazala tolikšno navdušenje nad igranjem, da so zanjo pogosto dodali kar nov del komedije.
Še posebej rada je recitirala.Na praznovanjih slovenskih državnih, kulturnih in društvenih praznikov se je redno pojavljala na odru, pogosto oblečena v slovensko narodno nošo. Njeni prijatelji so se je spominjali kot žene, ki skoraj ni izpustila večje proslave, ne da bi stopila pred občinstvo in povedala katero od njej ljubih slovenskih pesmi.
Ob praznovanju slovenske samostojnosti leta 2009 je recitirala pesem Dom je moj, nato pa skupaj s Štefanom Šernekom in ob spremljavi harmonike Lojzeta Gominška zapela še več slovenskih pesmi.Ob materinskem dnevu je posegala po poeziji avstralsko-slovenske pesnice Marcele Bole, posvečeni materam. Še leta 2021 sta z Danico Petrič ob slovenskem kulturnem prazniku recitirali Prešernovo pesem Od železne ceste.
Tako je Zora na svoj način skrbela za nekaj, kar je za izseljensko skupnost dragoceno: da slovenska beseda tudi tisoče kilometrov od Slovenije ni utihnila.
Priznanje za prostovoljno delo
Njena dolgoletna prizadevnost ni ostala neopažena.Za leto 2011 je prejela priznanje Slovenian Outstanding Volunteer, namenjeno posebej zaslužnim prostovoljcem slovenske skupnosti v Novem Južnem Walesu.Toda Zora se tudi po priznanju ni umaknila.
Še mnogo let jo srečujemo na fotografijah in v poročilih slovenskih organizacij: enkrat v arhivu, drugič v kuhinji, tretjič na odru. Ob podelitvi priznanj slovenski skupnosti leta 2017 je skupaj z mladim Andrewom Šuberjem v narodni noši sprejemala goste in jim pripenjala rdeče nageljne, slovenski narodni cvet.Prav ta podoba bi lahko bila simbol Zorinega odnosa do skupnosti: v slovenski noši, pri vratih slovenskega doma, s cvetom v roki in prijaznim sprejemom za vsakega, ki je prišel.
Bogato življenje kljub preizkušnjam
V zadnjih letih ji zdravje ni več služilo. Vedno pogosteje je potrebovala zdravniško pomoč, vendar se je po izboljšanjih rada znova vračala med svoje prijatelje in v društveno življenje. Sčasoma tega ni več zmogla.24. avgusta 2024 je Zora Klajnšek Johnson umrla v bolnišnici Westmead v Novem Južnem Walesu. Stara je bila 89 let.
Za seboj ni pustila velikih spomenikov. Toda ostalo je nekaj morda dragocenejšega.Ostali so dokumenti in fotografije, ki jih je pomagala rešiti pred pozabo. Ostale so prireditve, pri katerih je sodelovala. Ostali so verzi, ki jih je izgovarjala v slovenščini na avstralskih odrih. Ostale so fotografije žene v narodni noši. In ostal je spomin na prostovoljko, ki je razumela, da skupnost ne živi sama od sebe, temveč jo je treba vedno znova ustvarjati – z delom, časom in pripravljenostjo pomagati.
Zora Klajnšek Johnson je bila ena tistih slovenskih izseljenk, ki nove domovine niso sprejele tako, da bi pozabile staro. Nasprotno: v Avstraliji je našla način, da je del Slovenije živela vsak dan.Njeno bogato življenje zato ni samo zgodba ene slovenske izseljenke. Je tudi del zgodbe generacije ljudi, ki so daleč pod južnim križem gradili svoje nove domove, obenem pa skrbeli, da slovenska beseda, kultura in spomin ne bi izginili.
