Foto: Simbolna ilustracija UI za Emila Fabjančiča
Nekatere življenjske poti se začnejo v majhnem kraju, nato pa vodijo čez oceane, skozi desetletja dela, družinskega življenja in neštetih srečanj, vse dokler človek daleč od rojstne zemlje ne ustvari svojega novega doma. Toda tudi takrat ostane nekje globoko v njem pokrajina, iz katere je odšel.
Za Emila Fabjančiča je bila ta pokrajina Slovenija. In če bi iskali simbol, ki bi lahko povezal njegovo rojstno domovino z njegovim življenjem v Avstraliji, bi težko našli primernejšega od Triglava.
Emil Fabjančič se je rodil 21. februarja 1941 v Javorju ( Ilirska Bistrica) kot najmlajši od treh otrok. Mladost ga je vodila tudi v Koper, kjer je skupaj s Karlom Samso ( prav tako Triglavan) obiskoval obrtno šolo in se izučil za mizarja. Toda tako kot številnim mladim Slovencem njegove generacije mu je življenje kmalu odprlo pot daleč preko meja domovine.
Njegov brat Anton in sestra Marija sta že odšla v Avstralijo, leta 1959 pa se jima je pridružil tudi Emil. Bil je še zelo mlad, ko je zapustil Slovenijo in stopil v svet, ki je bil drugačen po jeziku, podnebju, navadah in razdaljah. Toda v njem je ostalo nekaj, česar ocean ni mogel odnesti – občutek pripadnosti.
V Avstraliji je Emil kmalu našel tudi svojo življenjsko sopotnico. Na plesu v Paddingtonu je spoznal Viktorijo Gregori, Slovenko iz Bazovice pri Trstu. Leta 1964 sta se poročila, pozneje pa sta se jima rodila sin Boris in hči Sandra. Njun dom ni bil le družinski dom. Bil je tudi košček slovenske zemlje na drugem koncu sveta.
Emil in Viktorija sta bila tesno povezana s slovenskimi rojaki in slovensko skupnostjo. Posebno mesto v Emilovem življenju pa je imel Klub Triglav.Ime kluba je bilo zanj gotovo mnogo več kot le ime društva.Triglav je za Slovenca že od nekdaj nekaj posebnega. Je gora, a hkrati tudi znamenje domovine. Je podoba, ki jo človek nosi s seboj, tudi kadar živi tisoče kilometrov stran. Za izseljenca je Triglav lahko celo še več: tih spomin na kraje, ki jih je zapustil, vez z ljudmi istega jezika in občutek, da Slovenija ni povsem daleč.In prav takšen Triglav je postal del Emilovega življenja v Avstraliji.
V Klubu Triglav ni bil le obiskovalec prireditev. Bil je eden tistih ljudi, brez katerih slovenska društva daleč od domovine težko živijo.Bil je prostovoljec, pevec v pevskem zboru, balinar, več let predsednik balinarskega kluba in svetovalec v klubskem odboru. S svojim delom, časom in dobro voljo je pomagal ustvarjati prostor, kjer so se Slovenci srečevali, govorili slovensko, peli slovenske pesmi, se pomerili na balinišču in predvsem ohranjali občutek skupnosti.
Pod imenom Triglava je Emil tako desetletja soustvarjal majhno Slovenijo v Avstraliji.
Tam se ni zbirala samo njegova generacija. K Triglavu je prihajala tudi njegova družina. Hči Sandra, zet Dušan ter vnuka Daniel in Nicole so se radi udeleževali balinarskih in drugih športnih tekmovanj. Emil jih je spremljal z velikim ponosom. Kot oče in nono je znal spodbujati, se veseliti njihovih uspehov in jim dajati občutek, da pripadajo družini, ki ima korenine na dveh celinah.Morda je bila prav v tem največja vrednost njegovega društvenega dela: Triglav zanj ni bil samo spomin na preteklost, temveč prostor, kjer se je slovenska pripadnost prenašala tudi na naslednje rodove.
Za dolgoletno prostovoljno delo je Emil leta 2018 prejel Slovenian Outstanding Volunteer Award. Priznanje je bilo lep poklon človeku, ki je skupnosti podarjal nekaj najdragocenejšega – svoj čas.Toda življenje v Klubu Triglav ni bilo sestavljeno samo iz dolžnosti. V njem je bilo veliko veselja, smeha, druženja in tudi zdrave tekmovalnosti.Posebej ponosen je bil Emil, ko je zmagal na tekmovanju Triglav/Mounties St Martin’s Day Homemade Wine Competition za najboljše domače vino. Takšna zmaga mu je bila gotovo še posebej pri srcu, saj je imel rad domače pridelke in vse, kar je dišalo po starih navadah.
Tudi doma je skrbel za vrt, gojil zdravilna zelišča in prideloval domače vino. Pri njem se je skoraj vedno našlo tudi kaj močnejšega – domače žganje ali brinjevec. Ko je obiskal Slovenijo, je rad prinesel nekaj litrov tudi od doma.V teh drobnih navadah je bilo nekaj zelo značilnega za življenje slovenskega izseljenca. Človek si daleč od rojstnega kraja ustvari svoj vrt, posadi rastline, ki jih pozna iz mladosti, naredi svoje vino in na mizo postavi pijačo, katere okus ga za trenutek odnese nazaj čez ocean.
Emil je Slovenijo večkrat obiskal. Toda njegov drugi dom je bila že dolgo Avstralija, kjer je bila njegova družina in kjer je zgradil svoje življenje.Velika izguba ga je doletela leta 2007, ko je umrla njegova žena Viktorija. Skupaj sta prehodila velik del življenjske poti, od prvih srečanj v slovenski skupnosti do družinskega življenja in številnih let med rojaki.
V zadnjih šestnajstih letih je ob Emilu živela Justi Ribič. Tudi z njo je nadaljeval življenje, ki ga je imel rad. Skupaj sta zahajala v slovensko družbo, na Slovensko društvo in v Klub Triglav. Plesala sta, kuhala, kartala, vrtnarila, potovala in se udeleževala prireditev.
Družina je bila zanj vedno središče sveta.Za njim ostajajo sin Boris z ženo Aileen, hči Sandra z možem Dušanom ter vnuki Kieran, Bianca, Daniel z ženo Madelyn in Nicole z možem Corentinom. V Sloveniji ostajata tudi sestra Neda in brat Zdravko z družinama.
Njegov grob je v Avstraliji.Toda zgodba njegovega življenja sega veliko dlje.
.
