Foto: Simbolna ilustracija UI za Jožeta Logarja
Jože Logar je pripadal generaciji slovenskih izseljencev, ki je po drugi svetovni vojni zapustila domače kraje in si na drugem koncu sveta z delom, vztrajnostjo in spretnimi rokami ustvarila novo življenje. Njegova življenjska pot je bila v marsičem značilna za slovenske priseljence v Avstraliji, vendar je imela tudi svoje posebno poglavje – dolgoletno veselje do iskanja zlata.
Jože se je rodil 17. oktobra 1929 v Knežaku. Mladost je preživel v času velikih političnih in družbenih sprememb, ko so vojna, povojne razmere in skromne gospodarske možnosti mnoge mlade ljudi spodbudile k razmišljanju o življenju drugje.
Leta 1954, star štiriindvajset let, se je tudi Jože odločil za veliko pot. Odšel je v Avstralijo, deželo, ki je takrat na široko odpirala vrata evropskim priseljencem in potrebovala delovne roke. Jože je tako prišel prav v obdobju največjega slovenskega povojnega izseljevanja v Avstralijo: največ Slovencev se je tja priselilo prav v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja.
Za novinca Avstralija ni pomenila lahkega začetka. Njegova prva služba je bila daleč na severu, v Queenslandu, kjer je sekal sladkorni trs. Takšno delo je bilo težko, fizično naporno in zaradi tropskega podnebja za človeka iz slovenskih krajev povsem nova izkušnja. Toda za številne evropske priseljence je bilo prav fizično delo prva stopnica pri ustvarjanju novega življenja.
Jože ni dolgo ostal na enem mestu. Pot ga je vodila v Sydney in nato na eno največjih gradbišč povojne Avstralije – pri gradnji sistema Snowy Mountains. Za priseljenca njegove generacije je bilo takšno delo skoraj simbol časa: tisoči ljudi različnih narodnosti so z znanjem in rokami sodelovali pri gradnji nove Avstralije.
Dom je našel v Melbournu
Najpomembnejše srečanje njegovega življenja pa ga je čakalo v Melbournu. Leta 1960 je spoznal Ivanko Žele. Julija naslednjega leta sta se poročila in si ustvarila družino. Rodili sta se jima hčerki Anne in Marta.
S tem se je Jožetova zgodba začela spreminjati iz zgodbe mladega izseljenca, ki potuje za delom, v zgodbo človeka, ki je v novi domovini pognal korenine.Njegov pravi kapital niso bile velike besede, ampak znanje, spretnost in delo. Bil je mehanik, monter in strugar. Imel je tisto praktično sposobnost, ki jo ljudje hitro opazijo: znal je pogledati stvar, ugotoviti, zakaj ne deluje, in jo popraviti.
Avtomobil, stroj ali gospodinjski predmet – skoraj ničesar ni bilo, česar Jože ne bi poskusil spraviti nazaj v red. Svoje znanje je uporabljal tudi za druge. Prijateljem je rad priskočil na pomoč, in če je bilo treba nekaj popraviti, izboljšati ali izdelati, je bilo mogoče računati nanj.
Delal je v več znanih avstralskih podjetjih: pri Massey Fergusonu, Coca-Coli, Courage Breweries in nazadnje pri Tetley Tea, kjer je sklenil svojo poklicno pot.Toda Jože ni znal le popravljati stvari. Znal jih je tudi ustvarjati.V poznih sedemdesetih letih se je lotil enega največjih osebnih projektov – gradnje nove družinske hiše. Gradnja je trajala več let. Leta 1982 je bila hiša dokončana. V njej je bilo nekaj značilnega za življenje njegove generacije priseljencev: dom ni nastal čez noč, ampak postopoma, z delom, odrekanjem in potrpežljivostjo.
Jože in zlato
Ob vsem tem pa je imel Jože še eno strast. Iskal je zlato.Morda je bilo v tem nekaj otroške radovednosti, nekaj pustolovščine in nekaj tistega posebnega avstralskega občutka, da lahko človek nekje v zemlji še vedno naleti na sled bogastva, zaradi katerega so pred več kot stoletjem ljudje prihajali z vseh koncev sveta.
Jože ni postal bogataš.Toda to niti ni bilo najpomembnejše.Ko se je odpravil iskat zlato, je bila vrednost dneva pogosto že v samem iskanju: v poti, pričakovanju, pregledovanju zemlje in kamnov ter v misli, da se pod naslednjo plastjo morda skriva nekaj, kar je tam ležalo milijone let.
In včasih je res našel kakšen košček zlata.
Lahko si predstavljamo, kako skrbno ga je pogledal človek, vajen kovin, strojev in natančnega dela. Za Jožeta takšen košček najbrž ni pomenil predvsem denarja. Bil je dokaz, da se potrpežljivost včasih poplača.
Njegova ljubezen do iskanja zlata tudi ni bila nič nenavadnega za Victorijo. Ta avstralska zvezna država je ena najznamenitejših zlatonosnih pokrajin na svetu. Leta 1851 so velika odkritja pri Ballaratu, Bendigu in Castlemaineu sprožila znamenito viktorijsko zlato mrzlico. Victoria je v svoji zgodovini proizvedla več kot 2.400 ton zlata, v osemdesetih letih 20. stoletja pa se je zaradi višjih cen zlata ponovno močno razširilo rekreativno iskanje, tudi z detektorji kovin.
Tako je Jože na svoj način nadaljeval eno najbolj značilnih avstralskih tradicij.Morda je prav v tem hobiju tudi nekaj simbolike njegove življenjske poti. V Avstralijo je prišel kot mlad človek brez zagotovila, kaj ga čaka. Iskal je priložnost, se selil za delom, se učil in vztrajal. Tudi pri iskanju zlata nikoli nisi vedel, ali boš kaj našel. Treba je bilo iskati
Življenje, zgrajeno z lastnimi rokami
Jože Logar je umrl 14. avgusta 2024 v domu za starejše v Templestowu. Od njega so se poslovili 22. avgusta v slovenski cerkvi v Kewju, kjer je bila maša zadušnica, nato pa so ga pokopali na pokopališču Keilor.
Za njim so ostali žena Ivanka, hčerki Anne in Marta, vnukinja Nadia, vnuki Louie, Joseph, Anthony in Lucas ter drugi sorodniki.
Če pogledamo njegovo življenje kot celoto, v njem prepoznamo značilno zgodbo prve generacije slovenskih Avstralcev.Iz Knežaka je odšel v svet. Sekal je sladkorni trs v Queenslandu, sodeloval pri velikem projektu Snowy Mountains, postal izkušen mehanik in strugar, ustvaril družino, zgradil hišo, pomagal prijateljem, igral harmoniko in pel med Slovenci.
In ko je bilo delo opravljeno, se je kdaj odpravil še po neki drugi sledi.
Po zlato.
Ne po bogastvo, temveč po tisti drobni bleščeči najdbi v zemlji, zaradi katere je bilo vredno iskati še malo dlje.
