Foto: Simbolna ilustraccija UI za Jožeta Škvorca
Življenjska zgodba slovenskega rojaka, ki je leta 1958 zapustil rodne kraje in v rudarskem mestu Mount Isa v avstralski zvezni državi Queensland preživel skoraj vse svoje delovno življenje.
Ko je osemnajstletni Jože Škvarc leta 1958 prišel v Avstralijo, si verjetno ni predstavljal, da bo njegova življenjska pot tako tesno povezana z enim največjih rudarskih središč na avstralski celini. Iz rodne Brešce na Hrvaškem ga je pot pripeljala v Mount Iso, mesto sredi prostranega in vročega Queenslanda, kjer je življenje ljudi že desetletja narekoval ritem rudnika.
Tam je Jože našel delo, si ustvaril družino in postal del slovenske izseljenske skupnosti. V rudarskem podjetju Mount Isa Mines je ostal vse do upokojitve leta 2004. Kar 46 let je preživel v okolju, v katerem so bili vzdržljivost, iznajdljivost, strokovno znanje in zaupanje med sodelavci bistvenega pomena.
To ni bila običajna poklicna pot. Bila je življenjska zavezanost kraju in delu, ki je zahtevalo veliko odgovornost.
Mount Isa – mesto, ki je živelo z rudnikom
Mount Isa leži v severozahodnem delu Queenslanda, daleč od velikih avstralskih mest in obmorskih naselij. Njegova zgodovina se je začela z odkritjem bogatih rudnih nahajališč leta 1923. Z leti je iz samotnega rudarskega naselja zraslo pomembno industrijsko središče, kjer so pridobivali predvsem baker, svinec, cink in srebro.
Ko je leta 1958 tja prispel Jože Škvarc, je rudnik doživljal obdobje velikega razvoja. Proizvodnja bakra se je ponovno razmahnila leta 1953, širili so rudniške rove, gradili nove naprave in zaposlovali delavce z različnih koncev sveta. Med njimi je bilo veliko evropskih priseljencev, ki so po drugi svetovni vojni v Avstraliji iskali delo in boljše življenjske možnosti.
Življenje v Mount Isi ni bilo lahko. Poletna vročina je bila lahko neizprosna, temperature so se povzpele nad 40 stopinj Celzija. Tudi delo pod zemljo ni prinašalo vedno olajšanja. Rudarski rovi so bili vroči, hrupni in prašni, prezračevanje pa v prvih desetletjih še zdaleč ni dosegalo poznejših standardov. Rudarji so se morali navaditi na delo v težkih razmerah, pogosto v izmenah
Poklic, pri katerem je ena sama napaka lahko usodna
Posebno zanimiv del Jožetove življenjske zgodbe je njegovo delo. V podjetju Mount Isa Mines je opravljal poklic, ki mu v angleščini pravijo rigger, v slovenščini pa bi ga lahko opisali kot strokovnjaka za privezovanje, dvigovanje in varno premikanje težkih bremen.
Tak človek ni bil navaden fizični delavec. Bil je usposobljen strokovnjak, ki je moral poznati lastnosti jeklenih vrvi, verig, škripcev, kavljev, dvigal in drugih naprav za premikanje velikih industrijskih bremen.V rudniku, kakršen je bil Mount Isa, so morali delavci nenehno nameščati, odstranjevati in popravljati velike stroje, jeklene konstrukcije, cevovode, črpalke in drugo težko opremo. Posamezni sestavni deli so lahko tehtali več ton. Njihovo premikanje je zahtevalo skrbno pripravo in popolno usklajenost sodelujočih.
Naloga strokovnjaka, kakršen je bil Jože, je bila predvsem zagotoviti, da bo takšno breme pravilno pritrjeno in varno premaknjeno.
Pred vsakim zahtevnejšim dvigom je bilo treba oceniti težo tovora, določiti njegovo težišče, izbrati ustrezne vrvi ali verige ter preveriti, ali lahko oprema prenese predvideno obremenitev.Posebno nevarni so bili trenutki, ko se je težko breme dvignilo od tal. Napačno izbrana pritrdilna točka, neenakomerna obremenitev ali poškodovana vrv so lahko povzročile zdrs ali padec tovora.
V industrijskem okolju je bilo zato delo monterja težkih bremen povezano z veliko odgovornostjo. Od njegove natančnosti ni bila odvisna samo uspešnost opravljenega dela, temveč tudi varnost ljudi v bližini.Lahko si predstavljamo prizor iz tedanjega rudnika: mogočen jeklen stroj je treba premakniti na drugo mesto. Nad njim visijo jeklene vrvi, v bližini čaka dvigalo, sodelavci spremljajo priprave. Preden se breme premakne, mora biti vse natančno preverjeno.
To je bil svet, v katerem je Jože preživel desetletja.
Njegov poklic je zahteval mirnost, presojo in odgovornost. Pri takšnem delu ni bilo prostora za nepremišljenost. Najpomembnejše ni bilo, kako hitro je bilo breme dvignjeno, temveč da so se po končanem delu vsi varno vrnili domov.
Šestinštirideset let med stroji, železom in rudarskimi rovi
Jože je v Mount Isa Mines doživel velike spremembe rudarske industrije.Ko je začel delati, so bili številni postopki še močno odvisni od fizičnega dela in mehanskih naprav. V naslednjih desetletjih so se stroji izpopolnjevali, dvigalna oprema je postajala zmogljivejša, tehnološki postopki pa vse zahtevnejši.
V šestdesetih letih se je Mount Isa hitro širila. Leta 1964 in 1965 je mesto doživelo tudi velik rudarski delovni spor, ki je pretresel odnose med delavci in podjetjem. V sedemdesetih letih je rudarska proizvodnja še naprej rasla, v poznejših desetletjih pa so se vrstile tehnološke in organizacijske spremembe.
Leta 2003, tik pred Jožetovo upokojitvijo, je podjetje Mount Isa Mines prevzela družba Xstrata. Tako je Jože v svojem delovnem življenju spremljal skoraj pol stoletja razvoja enega najpomembnejših avstralskih rudarskih podjetij.
V tako dolgem obdobju se niso spreminjali samo stroji. Menjale so se generacije delavcev, prihajali so novi priseljenci, številni starejši sodelavci pa so odhajali v pokoj.
Jože je ostajal. Njegovih 46 let dela v istem rudarskem podjetju je najzgovornejše pričevanje o njegovi poklicni poti
Patricija in družina – druga, toplejša stran rudarskega življenja
Čeprav je rudnik zaznamoval velik del Jožetovega vsakdana, njegovo življenje ni bilo povezano samo z delom.
Leta 1962 se je poročil s Patricijo Fornasier. S poroko je postal tudi očim njenima otrokoma, Marku in Christine. Pozneje se jima je rodil še skupni sin Tony.Tako si je v oddaljenem rudarskem mestu ustvaril družino in dom.
Za družine rudarjev je imela Mount Isa poseben pomen. Rudnik je zagotavljal zaslužek, toda vsakdanje življenje se je odvijalo tudi zunaj njegovih vrat. Otroci so obiskovali šole, ljudje so se družili, nastajala so prijateljstva med družinami različnih narodnosti.
Številni delavci so prišli iz Italije, nekdanje Jugoslavije in drugih evropskih držav. Vsem je bila skupna izkušnja priseljencev, ki so morali daleč od doma ustvariti novo življenje.
Jože je med njimi našel svoje mesto.
Slovenska beseda sredi avstralske divjine
V Mount Isi je nekoč živela tudi razmeroma številna slovenska skupnost. Čeprav je bila oddaljena od velikih slovenskih izseljenskih središč, kakršna sta bila Sydney in Melbourne, je ohranjala povezanost med rojaki.
Slovenska beseda, pogovori o domačih krajih in srečanja z ljudmi podobnih življenjskih usod so priseljencem pomagali ohranjati vezi z domovino.Mount Isa je bila svojevrstno stičišče dveh svetov: avstralskega rudarskega vsakdana in evropskih spominov, ki so jih priseljenci prinesli s seboj.
Toda z leti se je skupnost spreminjala. Ko so se rudarji upokojevali, so številni zapustili vroče in oddaljeno rudarsko mesto ter se preselili v Brisbane ali druga večja avstralska mesta, kjer so bile življenjske razmere prijetnejše in storitve lažje dostopne.
S postopnim odhajanjem starejših slovenskih rudarjev je počasi zamiralo tudi posebno poglavje slovenske izseljenske zgodovine v Mount Isi.
Zadnje slovo od slovenskega rudarja
Jože Škvarc je umrl 25. marca 2024 v Townsvillu, star 83 let.V petek, 19. aprila 2024, je bilo slovo v cerkvi svete Marije (St Mary’s) v južnem Brisbanu.
Ta cerkev ima tudi poseben pomen v zgodovini slovenskih priseljencev v Queenslandu. Slovenci so jo poznali že od leta 1956, saj so se v njej skoraj pol stoletja zbirali pri slovenskih mašah.Prav zato ima omemba te cerkve v zgodbi Jožeta Škvarca poseben simbolni pomen. Kraj, ki je desetletja povezoval slovenske priseljence v molitvi, srečanjih in ohranjanju narodne pripadnosti, je postal tudi kraj zadnjega slovesa od moža, ki je velik del svojega življenja preživel v oddaljeni Mount Isi.
Za njim so ostali žena Patricija, sin Tony ter Mark in Christine, ki ju je sprejel v družino ob poroki.
Človek, ki je za seboj pustil več kot opravljeno delo
V zgodovini avstralskega rudarstva se najpogosteje omenjajo velika odkritja rudnih nahajališč, milijoni ton izkopane rude, visoki dimniki in mogočni industrijski obrati. Veliko redkeje pa se spomnimo ljudi, ki so desetletja skrbeli, da je ta zapleteni industrijski svet sploh lahko deloval.Med njimi je bil tudi Jože Škvarc.Ni bil lastnik rudnika, direktor velikega podjetja ali človek, o katerem bi pisali časopisi. Bil je eden tistih strokovnih delavcev, brez katerih velik rudnik ne more varno obratovati.
Njegovo delo je zahtevalo moč, vendar še bolj znanje. Zahtevalo je pogum, vendar predvsem previdnost. In zahtevalo je zanesljivost, ki se je gradila skozi dolga leta izkušenj.Ko se je leta 2004 upokojil, je bilo za njim 46 let delovne dobe v enem samem podjetju. Od mladega osemnajstletnega priseljenca je postal izkušen rudarski delavec, mož in družinski oče ter pričevalec pomembnega obdobja slovenske navzočnosti v severnem Queenslandu.
Njegova življenjska pot je bila na prvi pogled preprosta, vendar prav zato vredna spomina.Jože Škvarc je pripadal generaciji slovenskih izseljencev, ki svoje življenjske zgodbe ni pisala z velikimi besedami, temveč z vsakodnevnim delom, odgovornostjo in vztrajnostjo.V daljni Avstraliji je ustvaril nov dom. V rudniku Mount Isa pa je za njim ostala sled skoraj polstoletnega dela.
In prav v tem je posebno dostojanstvo njegove življenjske zgodbe.
