Foto: Simbolna ilustracija UI za Silva Juriševiča
Življenjska zgodba primorskega športnika, predanega družinskega človeka in enega od graditeljev slovenskega društvenega življenja v Melbournu
1. maj 1940, Lucija – 14. avgust 2024, Melbourne
Življenjske poti slovenskih izseljencev so pogosto zgodbe o pogumu, vztrajnosti in zvestobi svojim koreninam. Nekateri so v svet odhajali z željo po boljšem življenju, drugi v iskanju novih priložnosti. Med njimi je bil tudi Silvio Juriševič, Primorec, ki je svojo mladost zaznamoval z izjemnimi športnimi uspehi, v Avstraliji pa postal eden od predanih soustvarjalcev slovenske skupnosti.Njegova življenjska zgodba se je začela ob slovenskem morju in nadaljevala na drugem koncu sveta. Čeprav je večino odraslega življenja preživel v Avstraliji, je ostal povezan z domačimi kraji, slovenskimi rojaki in športom, ki ga je spremljal vse življenje.
Mladost ob morju in veliki veslaški uspehi
Silvio Juriševič se je rodil 1. maja 1940 v Luciji kot najstarejši od štirih otrok. Otroštvo je preživljal v času velikih zgodovinskih sprememb, ko so se v slovenski Istri menjavale državne meje, politične ureditve in življenjske razmere.
Osnovno šolo je obiskoval v Piranu, nato pa nadaljeval šolanje na tehnični šoli v Kopru, kjer se je izučil za mizarja. Bil je marljiv učenec, ki je poleg poklicnega znanja razvijal tudi svojo veliko ljubezen do športa.Morje, ob katerem je odraščal, mu je ponujalo priložnost, da se preizkusi v veslanju. Pridružil se je veslaškemu klubu v Izoli, kjer so kmalu prepoznali njegovo nadarjenost, vztrajnost in tekmovalni značaj.
Veslanje je zahteven šport, ki od posameznika terja telesno moč, vzdržljivost, natančnost in predvsem sposobnost usklajenega delovanja s sotekmovalci. Mladi Silvio je imel vse te lastnosti.
Njegovi dosežki so presegli meje domačega okolja. Kot član jugoslovanske mladinske veslaške reprezentance je nastopal na pomembnih mednarodnih tekmovanjih. Posebej odmeven je bil nastop v Münchnu, kjer je njegova posadka po ohranjenih družinskih podatkih osvojila prvo mesto na evropskem prvenstvu v mladinski konkurenci do 18 let. Na tekmovanju na Dunaju so osvojili še tretje mesto.
To sta bila izjemna uspeha za mladega športnika iz slovenske Istre. Silvio je že v mladih letih spoznal, da velikih ciljev ni mogoče doseči brez trdega dela, discipline in zaupanja v sotekmovalce.
Prav te vrednote so ga spremljale tudi pozneje, ko veslaških tekmovanj ni bilo več, pred njim pa so se odpirali drugačni življenjski izzivi.
Od mizarske delavnice do novega življenja
Po končanem šolanju je nekaj let opravljal mizarski poklic. Kot mladenič je odslužil tudi dveletni vojaški rok v mornarici. Morje, ki je bilo del njegovega otroštva in športne mladosti, ga je tako spremljalo tudi med vojaško službo.
Tik pred odhodom na služenje vojaškega roka je na plesu spoznal Danico, dekle, s katerim sta si pozneje ustvarila skupno življenje. Po njegovi vrnitvi sta se poročila, leta 1965 pa se jima je rodila prva hčerka Tia.Mlada družina se je znašla pred odločitvijo, ki je zaznamovala njihovo prihodnost. Leta 1968 so zapustili domače kraje in se podali na dolgo pot v Avstralijo.
Tam jih je sprejel Daničin stric Frank, pri katerem so sprva tudi živeli. Sorodstvena pomoč je bila za številne slovenske priseljence neprecenljiva, saj jim je olajšala prve korake v neznanem okolju.
Silvio je najprej kot mizar pomagal Franku, po približno letu dni pa je dobil zaposlitev v tovarni Olympic Dunlop. Podjetju je ostal zvest vse do upokojitve.Z Danico sta si želela predvsem ustvariti varen in prijeten dom. S pridnim delom, varčevanjem in medsebojnim zaupanjem jima je uspelo v poldrugem letu zgraditi lastno hišo v East Keilorju, predmestju Melbourna.
Leta 1976 se je družina povečala še za eno članico, hčerko Heleno.Silvio je bil ponosen na družino. Čeprav je veliko časa namenjal delu in dejavnostim v slovenski skupnosti, so bili žena, hčerki in pozneje vnukinji vedno središče njegovega življenja.
Slovenski Jadran – drugi dom daleč od domovine
Če je bilo veslanje njegova velika mladostna strast, je v Avstraliji pomemben del njegovega življenja postalo slovensko društvo Jadran v Melbournu.
Ime Jadran je imelo zanj še posebno simboliko. Spominjalo ga je na morje, ob katerem se je rodil, odraščal in dosegal prve športne zmage.
Silvio ni bil le obiskovalec društvenih prireditev. Bil je eden tistih ljudi, ki so razumeli, da slovenska skupnost za svoj obstoj potrebuje več kot občasna srečanja. Potrebuje prostor, kjer se lahko rojaki družijo, govorijo slovensko, ohranjajo običaje in svojo kulturno dediščino prenašajo na naslednje rodove.
Pri ustvarjanju takšnega prostora je imel pomembno vlogo.
Posebej velja poudariti njegovo sodelovanje pri zagotavljanju zemljišča za slovenski klub Jadran pri Diggers Restu. Bil je eden od desetih pogumnih rojakov, ki so za nakup zemljišča zastavili lastne hiše.
Danes si je težko predstavljati, kako velika osebna odločitev je bila to. Slovenski priseljenci so si svoje domove ustvarili s trdim delom in številnimi odrekanji. Hiša je pomenila varnost družine in otipljiv dokaz, da jim je v novi domovini uspelo.
Silvio in njegovi somišljeniki pa so bili pripravljeni del te varnosti zastaviti za skupno dobro.
S tem niso vlagali samo v zemljišče in društvene prostore. Vlagali so v prihodnost slovenske skupnosti, v njeno povezanost in v možnost, da bodo tudi otroci in vnuki slovenskih priseljencev imeli kraj, kjer bodo lahko spoznavali svoje korenine.
Takšna dejanja pogosto ostanejo zapisana le v društvenih kronikah, vendar prav ona razkrivajo resnično predanost ljudi, ki so gradili slovensko društveno življenje v Avstraliji.
Športnik tudi v novi domovini
Silvio svojega športnega duha ni nikoli izgubil.V Avstraliji je veslaško tekmovanje zamenjalo predvsem balinanje, priljubljen šport med primorskimi izseljenci, ki je postal pomemben del življenja številnih slovenskih društev.V slovenskem klubu Jadran je bil večkrat vodja balinanja, opravljal pa je tudi naloge balinarskega sodnika. Kot nekdanji vrhunski veslač je dobro razumel pomen športnih pravil, poštenega tekmovanja in spoštovanja nasprotnika.
Svoje športne izkušnje je prenašal v društveno okolje, kjer niso bile najpomembnejše le zmage, temveč tudi veselje do igre in prijateljski odnosi.Obenem je dejavno sodeloval pri širšem delovanju kluba. Opravljal je funkcijo podpredsednika in bil pripravljen priskočiti na pomoč pri različnih nalogah, ki jih je zahtevalo društveno življenje.
Ni spadal med ljudi, ki bi zgolj opazovali delo drugih. Kadar je bilo treba kaj urediti, pripraviti, popraviti ali organizirati, je znal zavihati rokave.Njegova mizarska spretnost, delavnost in športna disciplina so bile dragocene tudi pri vsakdanjem delovanju društva.
Tako je Silvio Juriševič postal eden tistih članov, na katere se je slovenska skupnost lahko zanesla.
Slovo od Silva Juriševiča
Silvio Juriševič je umrl v sredo, 14. avgusta 2024, v bolnišnici Western Health Footscray v Melbournu, star 84 let.
Od njega so se sorodniki, prijatelji in znanci poslovili v torek, 27. avgusta 2024, v cerkvi St Martin de Porres v Avondale Heightsu, kjer je bila ob 11. uri maša zadušnica. Po slovesnosti so ga odpeljali na upepelitev.Za njim so ostali žena Danica, hčerki Tia in Helena ter vnukinji Miranda in Eva. V Sloveniji sta se od njega poslovila tudi sestra Argelija in brat Juri.
Njegova smrt je pomenila slovo od človeka, ki je povezal dva svetova: slovensko Istro, kjer so se oblikovale njegove življenjske vrednote, in Avstralijo, kjer je z delom, družino in društvenim udejstvovanjem pustil trajno sled.
V spominu svojcev bo ostal predvsem kot ljubeč mož, oče in dedek. Med slovenskimi rojaki v Melbournu pa tudi kot nekdanji uspešni veslač, predani balinar in eden izmed zaslužnih soustvarjalcev slovenskega kluba Jadran.
Silvio je odraščal ob Jadranskem morju, v daljni Avstraliji pa je pomagal ustvariti slovenski Jadran, kraj, kjer je košček njegove domovine živel naprej.
In to je dediščina, ki ostane tudi takrat, ko se življenjska pot konča.
