Od vipavskih korenin in postojnskih košarkarskih igrišč do novega doma v Avstraliji
Foto: Simbolna ilustracija UI za Jožeta Branka Lipovža
Od Vipavske doline do Postojne
Jože Branko Lipovž se je rodil 17. marca 1942 v Selu pri Črničah, v tistem delu Vipavske doline, kjer se prepletajo primorska pokrajina, vinogradi, burja in bogata tradicija obrtništva. Staršema Slavku in Pavli je rojstvo sina prineslo veselje v težkih vojnih časih. Štiri leta pozneje se je družina povečala še za sina Vojka.
Družina Lipovž se je pozneje preselila v Postojno, kjer je Jože preživel pomembna leta odraščanja. Tu je začel oblikovati svojo življenjsko pot, pridobival prijatelje in razvijal zanimanja, ki so ga spremljala vse življenje.
Njegov oče Slavko je bil mizar. Jože se je odločil nadaljevati očetovo poklicno tradicijo in se izučil za pohištvenega mizarja. Prve poklicne izkušnje si je pridobil v očetovi delavnici, kjer je spoznaval zakonitosti lesa, natančnost obdelave in potrpežljivost, ki jo zahteva dobro mizarsko delo.
Mizarstvo zanj ni bilo zgolj sredstvo za preživljanje. Postalo je poklic, ki mu je ostal zvest skoraj vse življenje in v katerem je znal združevati znanje, spretnost in veselje do ustvarjanja.
Pred odhodom v tujino je dve leti služil vojaški rok v Jugoslovanski ljudski armadi, kjer je opravljal delo kuharja. Tudi ta izkušnja je bila del njegove mladostne poti, še preden se je odločil za veliko življenjsko spremembo.
Košarka – velika ljubezen njegove mladosti
Med najlepšimi spomini na Jožetovo mladost zavzema posebno mesto šport, predvsem košarka.
V povojnih desetletjih je košarka v Sloveniji postajala vse bolj priljubljena. Igrišča so bila živahna zbirališča mladih, košarkarski klubi pa niso bili samo športne organizacije, temveč tudi pomembna središča družabnega življenja. Mladim so ponujali priložnost za prijateljevanje, tekmovanje, razvijanje vztrajnosti in občutka za skupnost.
V takšnem okolju je Jože vzljubil košarko in postal član košarkarskega kluba v Postojni.
Košarka je šport, ki zahteva hitro razmišljanje, dobro telesno pripravljenost, natančnost in predvsem sodelovanje med igralci. Posameznik lahko odloči tekmo, toda brez povezane ekipe ni pravega uspeha. Prav ta moštveni značaj igre je bil Jožetu očitno blizu.
Kot mlad igralec je s soigralci preživljal ure na igrišču, ob treningih in tekmah. Košarka mu ni pomenila samo telesne dejavnosti, temveč tudi veselje do igre in pripadnost športnemu kolektivu.
O tem, da njegovo sodelovanje v postojnski košarki ni bilo pozabljeno, priča tudi priznanje, ki ga je prejel ob 25-letnici kluba. To je dragocen podatek iz njegovega življenjepisa. Kaže, da je ostal povezan z zgodovino postojnske košarke in da je bilo njegovo ime ohranjeno med ljudmi, ki so sodelovali pri razvoju tega športa. Prav to priznanje je tudi zanimiva sled za raziskovanje njegove športne preteklosti. Morda se v klubskih kronikah, jubilejnih zbornikih ali starih ekipnih fotografijah še danes skriva spomin na mladega Jožeta Lipovža med postojnskimi košarkarji
Košarkarska strast, ki je prepotovala ocean
Ko je Jože leta 1967 odšel v Avstralijo, je za seboj pustil domače kraje in nekdanje soigralce, ne pa tudi ljubezni do košarke.
V Sydneyju je z zanimanjem spremljal avstralsko košarkarsko dogajanje. Posebej pri srcu mu je bilo moštvo Bankstown Bruins, pozneje pa je postal zvest spremljevalec tekem Sydney Kings.
Ta podatek je še posebej zanimiv, saj kaže, kako se je njegova mladostna športna ljubezen nadaljevala tudi v novem okolju. Čeprav ni podatkov, da bi se v Avstraliji še aktivno ukvarjal s tekmovalno košarko, je ostal povezan z igro kot navdušen in zvest spremljevalec.
Košarka je bila ena od vezi med njegovim prvim in drugim domom. V Postojni jo je spoznal kot igralec, v Sydneyju pa jo je ohranjal kot ljubitelj in navijač.
Tekme so mu ponujale športno vznemirjenje, veselje ob dobri igri in občutek pripadnosti moštvu. Njegovo spremljanje Bankstown Bruins in Sydney Kings priča o trajnem zanimanju, ki ni ugasnilo s koncem mladostnih igralskih let.
Posebej pomenljivo je, da je v avstralskem športnem okolju našel novo nadaljevanje svoje stare ljubezni. Košarka mu je omogočala, da je ostal povezan s spomini na mladost, obenem pa se je vključil v športno življenje dežele, ki je postala njegov drugi dom.
Njegova športna zgodba je zato pomemben del njegove osebnosti. Jože ni bil le spreten obrtnik in predan družinski človek, temveč tudi predstavnik generacije slovenskih izseljencev, ki je v novo domovino prinesla svoja znanja, navade, zanimanja in športno navdušenje.
Ljubezen, ki je povezala dve celini
Poleti leta 1964 je Jože spoznal Jožico, žensko, s katero je pozneje ustvaril družino in preživel skupno življenjsko pot.
Tri leta pozneje, leta 1967, se je odločil odpotovati v Avstralijo. Sydney mu ni bil povsem neznan, saj je tam že živela njegova teta, poleg nje pa je imel tudi nekaj znancev iz domačih krajev. Takšne družinske in prijateljske povezave so bile za slovenske izseljence izjemno pomembne. Pomagale so jim pri prvih korakih v tuji deželi, pri iskanju dela, urejanju bivališča in premagovanju začetne negotovosti.
Junija 1968 sta se Jože in Jožica poročila v cerkvi sv. Frančiška v Paddingtonu. S poroko se je začelo novo poglavje njunega skupnega življenja.
Sprva sta stanovala v sydneyskih predmestjih Abbotsford in Rozelle, leta 1971 pa sta se ustalila v Fairfieldu, kjer sta zgradila svojo hišo.
Za človeka, ki je bil po poklicu mizar, je imela gradnja lastnega doma gotovo poseben pomen. Hiša ni bila le streha nad glavo, temveč prostor družinskega življenja, varnosti in prihodnosti.
Družinsko srečo je dopolnilo rojstvo hčerke Ingrid. Jožetu in Jožici je družina pomenila osrednjo vrednoto, ki ju je spremljala skozi desetletja življenja v Avstraliji.
Mizarski mojster, ki je pustil sled v številnih domovih
Po prihodu v Sydney se je Jože najprej zaposlil v podjetju Dunlop Tyres. Pozneje se je vrnil k poklicu, ki ga je osvojil že doma v Sloveniji, in delal kot mizar pri Robertu Wilsonu, Framacu ter v podjetju Bindi Industries.
Prav slednjemu, družinskemu podjetju, je ostal zvest skoraj štirideset let, vse do upokojitve.
Tako dolga poklicna pot v istem podjetju govori o stalnosti in zvestobi delu. Jože je bil človek, ki je znal in rad delal, pri tem pa je ohranjal dobre odnose s sodelavci.
Toda njegov mizarski talent ni ostal omejen na delovno mesto.
Številnim slovenskim rojakom in prijateljem v Sydneyju je pomagal opremljati njihove domove. Izdeloval je mize, stole, postelje, omare in druge kose pohištva. Marsikateri dom slovenske družine je tako dobil tudi nekaj, kar je nastalo pod njegovimi rokami.
V tem je posebna lepota obrtnikovega življenjskega dela. Medtem ko številni poklicni dosežki sčasoma zbledijo iz spomina, lahko dobro izdelana miza, omara ali stol še dolgo služijo svojemu namenu in spominjajo na človeka, ki jih je ustvaril.
Jože je znal slediti tudi spremembam časa. V zrelih letih se je naučil uporabljati računalnik. Ta podatek lepo dopolnjuje podobo človeka, ki je spoštoval tradicionalno obrtno znanje, vendar je ostajal odprt tudi za novosti.
Zadnja leta in slovo
V zadnjih letih življenja se je Jože spoprijemal z boleznijo. Po dolgi življenjski poti, napolnjeni z delom, družinskimi obveznostmi, prijateljstvi in športnim navdušenjem, je v petek, 31. maja 2024, umrl v bolnišnici Fairfield Hospital v Prairiewoodu, star 82 let.
Za njim so žalovali žena Jožica, hči Ingrid z možem Michaelom, vnukinja Ivy ter brat Vojko z družino v Sloveniji.
Od pokojnika so se poslovili v četrtek, 13. junija 2024, pri pogrebni sveti maši v slovenski cerkvi sv. Rafaela v Merrylandsu. Po molitvah v kapeli Srca Jezusovega na katoliškem delu pokopališča Rookwood je bil upepeljen.
Z njegovim odhodom je slovenska skupnost v Sydneyju izgubila dolgoletnega člana, prijatelja in sodelavca, ki je desetletja prispeval k njenemu življenju.
Spomin, ki ostaja
Življenjska pot Jožeta Branka Lipovža je zgodba o človeku, ki je znal povezovati različne svetove.
Rodil se je na Vipavskem, odraščal v Postojni, se izučil za mizarja in svojo mladost obogatil s športom. Kot mlad mož se je odpravil čez ocean, v Avstraliji ustvaril družino, zgradil dom in s pridnim delom dosegel spoštovanje sodelavcev in prijateljev.
Toda med vsemi življenjskimi spremembami je ohranil nekaj bistvenega: zvestobo družini, svojemu poklicu, prijateljem in skupnosti.
Posebno mesto v njegovem življenju je imela košarka. Od postojnskega igrišča do športnih dvoran Sydneyja je ostala njegova zvesta spremljevalka, vez med mladostjo in zrelimi leti ter med Slovenijo in Avstralijo.
Jože za seboj ni pustil samo mizarskih izdelkov, ki so našli prostor v številnih domovih, temveč tudi spomin na vedrega, delovnega in dobrosrčnega človeka.
In morda je prav v tem najlepše sporočilo njegove življenjske zgodbe: da človekove vrednosti ne merimo samo po velikih dejanjih, temveč tudi po delu njegovih rok, po prijateljstvih, ki jih je ustvaril, in po dobrem, ki ga je zapustil ljudem okoli sebe.
