Foto: Simbolna ilustracija UI za Barico Brodnik
Med slovenskimi izseljenci v Avstraliji so bili številni ljudje, katerih življenjske poti niso zaznamovali veliki javni dosežki, temveč predanost družini, delu, veri in slovenski skupnosti. Med njimi je posebno mesto pripadalo Barici – Barbari Brodnik, rojeni Rajk, ki je večino svojega življenja preživela v avstralskem Wollongongu. Bila je žena, mati, babica, pevka, pesnica in neutrudna sodelavka slovenske skupnosti. Njeno življenje je bilo tesno prepleteno z izseljenstvom, saj je že njena družinska zgodba povezovala Slovenijo, Francijo in Avstralijo.
Barica se je rodila 26. novembra 1939 v Bojanji vasi, v Radovici pri Metliki, v Beli krajini. Bila je sedmi otrok v družini Rajkovih, v kateri se je rodilo kar štirinajst otrok. Med njenimi mlajšimi brati je bil tudi Lojze, deveti otrok v družini, ki je pozneje izbral duhovniški poklic.
Odraščanje v tako številni in skromni kmečki družini ni bilo lahko. Otroci so že zgodaj spoznavali pomen dela, medsebojne pomoči in odrekanja. Čeprav je bilo materialnih dobrin malo, v družini ni manjkalo tistega, kar je Barico spremljalo vse življenje: ljubezni, vere, povezanosti in zaupanja v ljudi.
Njeno otroštvo je zaznamovala tudi druga svetovna vojna. Leta 1942, ko je bila stara komaj tri leta, so italijanski vojaki požgali domačo vas. Družina Rajkovih je izgubila streho nad glavo in se morala zateči v skedenj, na Staničkov pod. Tam so prebivali, dokler oče ni postavil skromne lesene hišice z enim samim prostorom.
Ta zgodnja izkušnja pomanjkanja in življenjske negotovosti je bila del družinske zgodovine, ki jo je Barica nosila s seboj tudi pozneje, ko si je morala na drugem koncu sveta ustvariti novo življenje.
Iz Bele krajine v daljni svet
Leta 1962 se je Barica poročila s Slavom Cajnarjem iz Križevske vasi pri Metliki. Mlada zakonca sta si začela ustvarjati skupno življenje, ki ga je kmalu razveselilo rojstvo sina Tončka.Toda družinsko srečo je prekinila huda nesreča. Slavo se je smrtno ponesrečil med delom v gozdu. Ko je podiral smreko, se je na bližnjem hrastu odlomila veja in ga usodno zadela. Barica je nenadoma ostala brez moža, mali Tonček pa brez očeta.
Pred mlado vdovo se je odprlo vprašanje, kako nadaljevati življenje in sinu zagotoviti prihodnost. V tistem času so številni Slovenci zaradi gospodarskih razmer, družinskih vezi ali želje po boljšem življenju odhajali v tujino. Tudi Barica se je odločila za odhod, vendar njena pot ni bila povsem neznana. V daljni Avstraliji sta jo pričakovala sestra Ivanka in njen mož Anton Šimec, ki sta jo povabila, naj se jima pridruži.Tako sta se Barica in mali Tonček podala na dolgo pot iz Bele krajine v Avstralijo. Za mlado žensko, ki je že zgodaj doživela vojno, revščino in izgubo moža, je bila odločitev za izselitev gotovo velika življenjska prelomnica.
Za seboj je pustila domačo vas, sorodnike, belokranjsko pokrajino in vse, kar ji je bilo od otroštva domače. Pred njo pa je bila dežela drugega jezika, drugačnih navad in neznane prihodnosti.Toda prav slovensko izseljensko okolje ji je pomagalo, da je v novem svetu znova našla občutek pripadnosti.
Nova družina, povezana tudi s slovenskim izseljenstvom v Franciji
Po prihodu v Avstralijo je Barica spoznala nove slovenske prijatelje, med drugimi tudi Lojzeta Brodnika, Slovenca, katerega življenjska pot je bila prav tako zaznamovana z izseljenstvom.
Lojze je bil rojen v Franciji, v slovenski rudarski družini. Njegovi starši so pripadali tistemu delu slovenskega izseljenstva, ki je v francoskih rudarskih krajih iskalo delo in boljše življenjske možnosti. Tudi sam je postal rudar, pozneje pa ga je življenjska pot pripeljala v Avstralijo.
V srečanju Barice in Lojzeta sta se tako simbolično združili dve slovenski izseljenski zgodbi. Barica je prišla neposredno iz Bele krajine, Lojze pa iz slovenskega izseljenskega okolja v Franciji. Oba sta daleč od domovine iskala svoj prostor pod soncem.
Leta 1966 sta se poročila in si ustvarila dom v Corrimalu pri Wollongongu, južno od Sydneyja. V zakonu so se jima rodili še trije otroci: Mojca – Maria, Bridget in Louis – Joseph. Skupaj s Tončkom, ki so ga v Avstraliji poznali tudi kot Tonyja, so postali šestčlanska družina.Njihov dom je bil avstralski po kraju bivanja, toda v njem so imele pomembno mesto tudi slovenske korenine in slovenska pesem.
Barica je postala ena tistih slovenskih mater, ki so s svojim vsakdanjim življenjem ohranjale vez med staro in novo domovino. Otroci so odraščali v avstralskem okolju, obenem pa so prek družinskega življenja, slovenske skupnosti spoznavali tudi dediščino svojih staršev.
Slovenska pesem je postala njeno življenjsko poslanstvo
Če je bila družina središče Baričinega zasebnega življenja, je bila pesem ena najpomembnejših vezi, ki so jo povezovale s širšo skupnostjo.V Corrimalu se je vključila v krajevno katoliško župnijo sv. Kolumbkila (St. Columbkille), kjer je več kot petdeset let prepevala v cerkvenem zboru. Njena zvestoba petju je bila izjemna. S pesmijo je spremljala nedeljske maše, cerkvene praznike in številne pomembne dogodke v življenju župnije.
Še posebno dragoceno pa je bilo njeno delo med slovenskimi rojaki v Wollongongu in okolici.Dolga leta je vodila petje in slovenski pevski zbor. Sprva so se slovenski verniki zbirali v kapeli Villa Maria v Wollongongu, od leta 1983 pa v slovenski cerkvi Vseh svetih v Figtreeju. Barica je tam postala ena osrednjih osebnosti cerkvenega petja. Kadar je bilo potrebno, je sedla tudi za orgle.
V slovenskih izseljenskih skupnostih je imela cerkvena pesem posebno mesto. Bila je več kot spremljava bogoslužju. Bila je glas domačega jezika, spomin na rodni kraj in vez med ljudmi, ki so se zaradi različnih življenjskih okoliščin znašli daleč od Slovenije.
Barica je to dobro razumela. S svojo predanostjo je pomagala, da je slovenska pesem odmevala tudi med novimi generacijami rojakov v Avstraliji.Sodelovala je tudi pri slovenskih mladinskih koncertih, ki so jih slovenski izseljenci v Avstraliji prirejali kar štiri desetletja. Takšne prireditve so imele pomembno vlogo pri ohranjanju jezika in kulturne zavesti med mladimi.
Baričina pripadnost slovenski skupnosti ni bila omejena na Wollongong. Rada se je udeleževala slovenskih praznovanj in drugih srečanj v Sydneyju. Ob pogrebih slovenskih znancev se je pridružila pevcem na koru, da bi s pesmijo pospremila rojake na njihovi zadnji poti.
Ob posebnih slovesnostih je rada oblekla slovensko narodno nošo. Z njo je izražala ponos na svoje korenine in pripadnost narodu, iz katerega je izšla. Bila je ena tistih tihih, vendar nepogrešljivih kulturnih delavk slovenskega izseljenstva, ki niso potrebovale posebnih nazivov ali priznanj. Njihovo delo se je kazalo v vztrajnosti, prostovoljstvu in ljubezni do vsega slovenskega.
Vedrina tudi v težkih življenjskih preizkušnjah
Barica je v življenju prestala veliko preizkušenj. Že kot otrok je spoznala vojno in pomanjkanje, v mladosti je izgubila prvega moža, pozneje pa je morala premagovati zahtevne okoliščine izseljenskega življenja.
Leta 2017 se je poslovila še od svojega drugega moža Lojzeta, s katerim sta preživela več kot pet desetletij skupnega življenja.Ob njegovem slovesu je zbrala moč, da je sama spregovorila v njegov spomin. To je bila ganljiva izpoved žene, ki je dobro poznala vrednost zakonske zvestobe, skupnih naporov in dolgoletne ljubezni.
Toda Barica ni bila le pevka, temveč tudi pesnica. Občasno je napisala pesem ali pripravila kratek nagovor za pomembne dogodke v življenju skupnosti. Beseda in pesem sta bili zanjo naravna načina izražanja čustev, hvaležnosti in vere.V zadnjih letih so jo spremljale zdravstvene težave. Kljub temu ni izgubila življenjske vedrine. Ljudje so jo poznali po njenem optimizmu, humorju in sposobnosti, da je tudi v težkih trenutkih znala razveseliti druge.Še posebno ganljivo je bilo njeno zadnje slovo od prijateljice in pevke Mirande Tull. Ob velikonočni maši, darovani za pokojno Mirando, je Barica spregovorila nekaj besed v njen spomin.Tedaj nihče ni mogel vedeti, da bo tudi njena življenjska pot tako kmalu sklenjena.
Zadnja pesem in slovo v Figtreeju
Barica Brodnik je nenadoma umrla v četrtek, 1. maja 2025, v bolnišnici Bulli, kamor je prišla na pregled. Stara je bila 85 let.Za njo so ostali štirje otroci: sin Tony, hčeri Mojca – Maria in Bridget ter sin Louis – Joseph. Njeno življenje se je nadaljevalo tudi v naslednjih rodovih: v vnukih Jamesu, Kierenu, Elisi, Briani, Mackenzie, Lauri in Emmi ter pravnukih Jazmine in Nathanaelu.
V sredo, 14. maja 2025, se je v slovenski cerkvi Vseh svetih v Figtreeju zbralo veliko sorodnikov, prijateljev, slovenskih rojakov in članov krajevne skupnosti.Prav v tej cerkvi, ki ji je Barica toliko let posvečala svoj glas, čas in ljubezen, so se od nje poslovili s pogrebno mašo. Somaševal je tudi Michael Williams, župnik iz Camdena, kjer njena hči Mojca poučuje v katoliški šoli.Slovo je bilo prežeto s petjem. Domačim slovenskim pevcem so se pridružili člani župnijskega zbora iz Corrimala, v katerem je Barica prepevala več kot pol stoletja, in solistka Tasha Hodges.
Tokrat so peli zanjo.Svojim najdražjim so se z besedami slovesa poklonili tudi njeni otroci. Nato so jo pospremili na pokopališče Lakeside v Kanahooki, kjer je našla zadnje počivališče ob možu Lojzetu.
Tako sta se po osmih letih znova simbolično združili življenjski poti dveh slovenskih izseljencev, ki sta si daleč od domovine ustvarila družino in pomemben del življenja posvetila skupnosti.
Med Belo krajino, Francijo in Avstralijo – zgodba slovenskega izseljenstva
Življenjska pot Barice Brodnik je zanimiva tudi zato, ker v sebi združuje več značilnih poglavij slovenskega izseljenstva 20. stoletja.
Njeno otroštvo v Beli krajini pripoveduje o življenju številnih slovenskih kmečkih družin pred vojno in po njej. Njena prva zakonska zveza in zgodnja izguba moža pričata o osebnih stiskah, ki so ljudi včasih spodbudile k iskanju novega začetka v tujini.
Njen odhod v Avstralijo kaže, kako pomembne so bile sorodstvene vezi pri izseljevanju. Sestra Ivanka in njen mož Anton Šimec sta ji pomagala odpreti vrata v novo življenje. Prav takšne družinske povezave so bile pogosto odločilne, da so se slovenski priseljenci lažje znašli v neznanem okolju.
Tudi njen drugi mož Lojze je bil del širše zgodovine slovenskega izseljenstva. Rodil se je v Franciji, kamor so se številni Slovenci izseljevali zaradi dela v rudnikih in industriji. Pozneje je svoj dom našel v Avstraliji.
Barica in Lojze sta tako povezala dve različni izseljenski izkušnji v eno skupno družinsko zgodbo.Toda morda je najpomembnejši del Baričine zapuščine njeno dolgoletno delo za ohranjanje slovenske identitete v Avstraliji.
Brez takšnih ljudi, kakršna je bila Barica Brodnik, bi marsikatera slovenska izseljenska skupnost mnogo hitreje izgubila svoj jezik, pesem in običaje. Velike ustanove, društva in cerkve lahko nastanejo s skupnimi prizadevanji, toda živijo predvsem zaradi ljudi, ki jim dan za dnem namenjajo svoj čas in srce.
Barica je bila ena takšnih osebnosti.
Ni bila znana po velikih govorih ali pomembnih položajih. Njeno življenjsko delo je bilo bolj preprosto, vendar nič manj dragoceno: družini je ustvarjala topel dom, slovenski skupnosti je podarjala svoj glas, cerkvi svoje delo, ljudem pa prijaznost, vedrino in občutek pripadnosti.Iz Bele krajine je odnesla spomin na domačo zemljo, slovensko besedo, vero in pesem. V Avstraliji je vse to ohranila ter predajala drugim.
In ko je maja 2025 v cerkvi Vseh svetih v Figtreeju še zadnjič zanjo zazvenela pesem, se ni končalo vse, kar je ustvarila. Njena sled je ostala v družini, med pevci, v slovenski skupnosti Wollongonga in v spominu vseh, ki so jo poznali.Barica Brodnik je bila ena tistih slovenskih izseljenk, ki so pokazale, da človek lahko daleč od rojstnega kraja zaživi novo življenje, ne da bi pri tem izgubil svojo prvotno domovino.
Njeno življenje je bilo kakor pesem, ki se je začela v Beli krajini, nadaljevala na drugi strani sveta in še dolgo odmeva v srcih njenih najbližjih in slovenskih rojakov v Avstraliji.
