Foto: Simbolna ilustracija UI za Angelo Gustinčič
Življenjska zgodba slovenske izseljenke, ki so jo zaznamovali vojna, trdo delo, ljubezen in čas, ko poročene ženske niso imele enakih pravic do zaposlitve.
Življenjska pot Angele Gustinčič, rojene Tomažič, je bila podobna potem številnih slovenskih deklet, ki so v težkih povojnih letih zapustila domače kraje in se odpravila iskat boljše življenje na drugi konec sveta. Toda njena zgodba je tudi nekaj posebnega. V njej se prepletajo boleči spomini na vojno, življenje v begunskih taboriščih, začetki v neznanem svetu in zanimivo pričevanje o položaju žensk v Avstraliji sredi prejšnjega stoletja.
Angela se je rodila 21. junija 1935 v Gabrku pri Ilirski Bistrici, v številni primorski družini. Bila je osmi otrok med enajstimi otroki, imela je štiri brate in šest sester. V tako veliki družini, kjer je bilo treba skrbno gospodariti z vsakim zasluženim dinarjem, otroštvo ni bilo brezskrbno. Otroci so že zgodaj spoznavali delo, odgovornost in medsebojno pomoč.
Njeno mladost je še posebno kruto zaznamovala druga svetovna vojna. Družina je izgubila očeta, ki je umrl v koncentracijskem taborišču Gusen v Avstriji, enem od taborišč nacističnega sistema Mauthausen. V vojni vihri je izginil tudi njen starejši brat, ki je bil pogrešan v boju.
Takšne izgube so pustile globoke sledi. Angela je že kot deklica spoznala, koliko gorja lahko človeku prineseta sovraštvo in vojna. Iz teh izkušenj je v njej zraslo trdno prepričanje, da vojne in nasilni spopadi ljudem ne prinašajo nič dobrega.
Zaradi skromnih družinskih razmer je morala že pri štirinajstih letih začeti delati. Namesto da bi brezskrbno uživala mladost, je morala prevzeti odgovornost za lastno preživetje.
Iz begunskega taborišča na ladjo Toscana
Tako kot mnogi njeni rojaki je tudi Angela v povojnih letih zapustila domovino. Pred odhodom v Avstralijo je dve leti preživela v begunskih taboriščih v Italiji.
Življenje v taboriščih ni bilo lahko. Za številne begunce so bili to kraji negotovosti, čakanja in vprašanj o prihodnosti. Toda prav v tem obdobju se je v Angelinem življenju zgodilo tudi nekaj lepega. Naučila se je italijanskega jezika in spoznala Ivana Gustinčiča, mladeniča, ki je pozneje postal njen mož in življenjski sopotnik.
Leta 1958 je napočil trenutek odločitve. Angela se je vkrcala na ladjo Toscana, ki je prevažala evropske izseljence proti Avstraliji. Za mlado Primorko je bilo to slovo od znanega sveta in začetek popolnoma novega življenja.
Za seboj je puščala domačo vas, sorodnike, mladostne spomine in vse tisto, kar človeka povezuje z rojstno zemljo. Pred njo pa je bila daljna celina, kjer ni poznala jezika in kjer si je bilo treba vse ustvariti skoraj iz nič.
Podnevi je delala, ponoči se je učila angleščine
Po prihodu v Melbourne je Angela svojo prvo zaposlitev našla kot gospodinjska pomočnica v predmestju St Kilda.
Njeni dnevi so bili naporni. Podnevi je delala, zvečer pa obiskovala tečaje angleščine. Dobro se je zavedala, da brez znanja jezika ne bo mogla napredovati in se vključiti v avstralsko družbo.
Pozneje je dobila zaposlitev v kuhinji zasebne bolnišnice Mercy. To je bil zanjo pomemben korak naprej. Delo v bolnišnici ji je prinašalo rednejši zaslužek in večjo občutljivost za potrebe ljudi, čeprav je bilo fizično zahtevno.
Toda prav v tem obdobju je doživela nekaj, kar se današnjim generacijam zdi skoraj nepredstavljivo.
Ko je poroka pomenila izgubo službe
Leta 1959 sta se Angela in Ivan poročila v cerkvi sv. Janeza (St John’s) v Footscrayju. Poroka je bila vesel dogodek in začetek njunega skupnega družinskega življenja.
Toda Angela je zaradi poroke izgubila zaposlitev v bolnišnici Mercy.
Razlog ni bil v njenem delu, sposobnostih ali odnosu do sodelavcev. Odločilno je bilo dejstvo, da je postala poročena ženska.
Danes je takšno ravnanje težko razumeti, vendar je bilo v Avstraliji petdesetih let prejšnjega stoletja precej razširjeno prepričanje, da je mesto poročene ženske predvsem doma, ob možu in otrocih. Moški naj bi skrbel za družinski zaslužek, žena pa za gospodinjstvo in vzgojo otrok.
Takšno razmišljanje ni ostajalo le pri družbenih pričakovanjih. V številnih zaposlitvah je imelo tudi zelo konkretne posledice.
V avstralski zvezni javni upravi je denimo obstajala posebna omejitev, imenovana marriage bar, po kateri poročene ženske praviloma niso smele obdržati stalne zaposlitve. Podobna pravila oziroma zaposlovalne prakse so uveljavljali tudi nekateri drugi, celo zasebni delodajalci. Zvezna omejitev je bila odpravljena šele 18. novembra 1966.
Angela je tako na lastni koži občutila družbeni red, v katerem sta si lahko poroka in zaposlitev ženske nasprotovali. Čeprav je bila mlada, delavna in si je želela služiti svoj kruh, je morala zapustiti delovno mesto v bolnišnici.
Pri tem je zanimivo, da je prišla v Avstralijo prav zato, da bi si ustvarila boljše in samostojnejše življenje. Iz vojnih in povojnih stisk se je podala v deželo novih možnosti, tam pa naletela na omejitve, ki so bile povezane zgolj z njenim zakonskim stanom.
Vendar Angela ni obupala.Ko so se v šestdesetih letih družbene razmere in možnosti zaposlovanja poročenih žensk začele spreminjati, se je ponovno vključila v delovno življenje.Njena izkušnja nas danes spominja, da pravice žensk, ki se nam zdijo samoumevne, niso bile pridobljene čez noč. Zanje so se morale zavzemati številne generacije žensk, med njimi tudi slovenske priseljenke, ki so s svojim delom pomembno prispevale k razvoju avstralske družbe.
Od tekstilnih tovarn do zaslužene upokojitve
Angela je v naslednjih desetletjih opravljala različna dela. Zaposlena je bila v podjetju Leisure Fit Slacks, nato v podjetju Gloweave v Carltonu in pri Dickies Towels v Yarravillu.
Svojo delovno pot je sklenila v podjetju Olympic Foam, ki je poslovalo v Maidstoneu in North Sunshinu.
Njena poklicna pot je bila značilna za številne slovenske priseljenke tistega časa. Le redke so imele možnost nadaljnjega šolanja ali opravljanja poklicev, za katere so se usposobile v domovini. Mnoge so našle zaposlitev v tekstilni industriji, proizvodnji, bolnišnicah, gospodinjstvih in drugih dejavnostih, kjer je bilo delo pogosto naporno, plačilo pa skromno.
Toda prav s takšnim delom so priseljenske družine postopoma ustvarjale materialno varnost, šolale otroke in si gradile prihodnost.
Hiša, ki je postala družinski dom
Angela in Ivan sta po poroki nekaj časa živela v Footscrayju, kjer sta si stanovanje delila še z dvema družinama. Takšna oblika skupnega bivanja je bila med novimi priseljenci precej pogosta, saj je omogočala zmanjševanje življenjskih stroškov in hitrejše varčevanje za lasten dom.
Leta 1964 se jima je uresničila velika želja: kupila sta svojo prvo hišo, ki je ostala tudi njun edini družinski dom.V njej sta vzgojila hčerki Zdenko, rojeno leta 1959, in Martho, rojeno deset let pozneje, leta 1969.
Za Angelo družina ni pomenila samo skupnega bivanja pod isto streho. Bila je središče njenega življenja, prostor topline, razumevanja in medsebojne pomoči.V domači kuhinji je rada pripravljala jedi za svoje najbližje, sorodnike in prijatelje. Njena gostoljubnost je bila skoraj pregovorna.
Kdor je prišel k Gustinčičevim, ni smel ostati lačen. Angela je skrbela, da je bilo na mizi dovolj hrane, in če gost ni pojedel vsega, ga je nemudoma vprašala, ali je bolan oziroma ali je kaj narobe z njeno kuho.
Takšne drobne navade povedo o človeku pogosto več kakor dolgi opisi. V njih se zrcalijo skrb za druge, življenjska toplina in tudi nekaj tiste značilne primorske neposrednosti.Morda se je prav v njeni radodarnosti ohranil tudi spomin na skromno otroštvo, ko hrane ni bilo vedno na pretek. Kdor je v mladosti spoznal pomanjkanje, pogosto še toliko bolj ceni možnost, da lahko drugim ponudi polno mizo.
Med dvema domovinama
Angela je večino svojega življenja preživela v Avstraliji, vendar je njena življenjska zgodba ostala neločljivo povezana s slovenskim prostorom.
V sebi je nosila spomin na Gabrk, na številno družino, na vojno trpljenje in na vse preizkušnje, ki so jo pripeljale v Melbourne.
Njena življenjska pot je tako zajela skoraj celo stoletje velikih zgodovinskih sprememb. Rodila se je v času med obema svetovnima vojnama, preživela drugo svetovno vojno, izkusila begunstvo, se izselila na drugo celino in tam spremljala nastajanje sodobne, večkulturne Avstralije.
Bila je ena tistih slovenskih žena, ki niso iskale posebnega priznanja za svoje delo, pa vendar so s svojo vztrajnostjo, požrtvovalnostjo in ljubeznijo do družine pustile pomembno sled.
Slovo od Angele
Angela Gustinčič, rojena Tomažič, je umrla v petek, 25. julija 2025, v bolnišnici Sunshine Hospital v Melbournu, stara 90 let.Od nje so se svojci, sorodniki in prijatelji poslovili v torek, 5. avgusta 2025, v cerkvi St Martin de Porres v Avondale Heightsu.
Za njo so žalovali mož Ivan, hčerki Zdenka in Martha, vnukinji Katherine in Tania, vnuka Michael in James ter sestri Zora in Veronika v Sloveniji.
Angelina zgodba je več kot le spomin na življenje slovenske izseljenke. Je tudi pričevanje o generaciji žensk, ki so morale že zelo mlade odrasti, preživeti vojno, zapustiti domovino in si v neznanem svetu ustvariti novo življenje.
Posebej zgovorna ostaja njena izkušnja iz leta 1959, ko je zaradi poroke izgubila službo. V enem samem dogodku se razkriva, kako zelo se je svet v času njenega življenja spremenil.
Angela teh sprememb ni samo opazovala, temveč jih je tudi živela.
Iz majhne primorske vasi je odšla v veliki svet, v katerem si je z delom, vztrajnostjo in družinsko ljubeznijo ustvarila dom. V spominu svojih najbližjih pa bo ostala predvsem kot žena, mati in babica, ki je znala za skupno mizo zbrati ljudi in jim dati občutek, da so vedno dobrodošli.
