Graditelj slovenskega doma v Adelaidi, glasbenik in človek odprtega srca
Foto: O Daniku Kreseciču so pisali tudi avstralski časopisi
Iz Račic pri Podgradu v daljno Avstralijo – življenjska zgodba slovenskega izseljenca, ki je s spretnimi rokami gradil pohištvo, s harmoniko povezoval ljudi in s predanim delom pomagal postavljati temelje slovenske skupnosti v Južni Avstraliji.
Nekateri ljudje za seboj ne zapustijo le spominov, temveč tudi trajne sledove svojega dela. Mednje je nedvomno sodil Danilo Kresevič, slovenski izseljenec, mizar, glasbenik, organizator in eden izmed pomembnih graditeljev slovenske skupnosti v Adelaidi. Njegovo življenje je bilo tesno prepleteno z dvema velikima ljubeznima: graditeljstvom in glasbo. Prvo je zaznamovalo njegovo poklicno pot in njegovo nesebično delo za rojake, druga pa je bila vir veselja, druženja in ohranjanja slovenske besede v daljni Avstraliji. Ob tem je bil predvsem družinski človek, zvest mož, skrben oče in ponosen dedek, ki je znal svoje življenjske izkušnje, znanje in sposobnosti deliti z drugimi
Iz domačih Račic v širni svet
Danilo Kresevič se je rodil 8. aprila 1935 v Račicah pri Podgradu, nedaleč od Ilirske Bistrice. Odraščal je v številni družini Antona in Jožefe Kresevič, v kateri je bilo devet otrok. Doma so se preživljali s kmetijstvom, družina pa je imela tudi vaško trgovino. Otroštvo v predvojnih in vojnih letih ter odraščanje v zahtevnem povojnem času sta mladega Danila zgodaj naučila delavnosti, vztrajnosti in odgovornosti. Pri sedemnajstih letih se je odločil za mizarski poklic. Les, orodje in ustvarjanje z lastnimi rokami so ga pritegnili, predvsem pa mu je obrt obetala možnost samostojnega življenja.Toda možnosti, ki jih je ponujal domači kraj, so bile omejene. Tako kot številni mladi Slovenci iz primorskih krajev je tudi Danilo začel razmišljati o odhodu v tujino.
Komaj devetnajstleten je leta 1954 prestopil mejo in se podal na dolgo pot v neznano. Oktobra istega leta je prispel v Avstralijo, deželo, ki je postala njegov drugi dom. Njegovi prvi koraki na peti celini niso bili lahki. Sprva je delal na tobačnih poljih v Queenslandu, kjer so morali priseljenci pogosto opravljati naporna fizična dela. Pozneje je odšel v Melbourne, kjer mu je pri preživljanju pomagalo tudi glasbeno znanje.Že takrat se je pokazalo, da je Danilo človek različnih sposobnosti. Znal je delati z rokami, a je znal tudi igrati, peti in razveseljevati ljudi. Prav glasba mu je pomagala premagovati začetne težave in navezovati stike v novem okolju.Skupaj z bratrancem Danilom Dodičem se je nato preselil v Adelaido. Tam se je začelo najpomembnejše obdobje njegovega življenja.
Mizar, ki je znal graditi več kot pohištvo
V Adelaidi se je Danilo zaposlil v tovarni pohištva Marshall Furniture, kjer je ostal kar 45 let. Njegova predanost delu in strokovno znanje sta mu omogočila napredovanje, tako da je večino poklicne poti opravljal odgovorno delo vodje proizvodnje. Na svoje delo je bil izjemno ponosen. Mizarski poklic zanj ni bil zgolj način preživljanja, ampak tudi izraz ustvarjalnosti, natančnosti in spoštovanja do poštenega dela. Znal je razumeti les, poznal je orodje in znal organizirati ljudi. V tovarni je skrbel za izdelavo pohištva, doma in v slovenski skupnosti pa je svoje spretnosti uporabljal povsod, kjer je bilo treba kaj zgraditi, popraviti ali obnoviti.
Danilo je namreč vse življenje dokazoval, da človek ni graditelj samo takrat, ko postavlja zidove in izdeluje predmete. Graditelj je tudi tisti, ki zna povezovati ljudi, ustvarjati skupnost in skrbeti, da delo predhodnikov ne propade. Prav ta njegova sposobnost je pozneje dobila poseben pomen pri nastajanju slovenskega verskega in društvenega središča v Adelaidi.
Eden od graditeljev slovenske skupnosti v Adelaidi
Ko so se v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja v Adelaido priseljevali številni Slovenci, so mnogi potrebovali pomoč pri prvih korakih v novem življenju. Danilo je dobro poznal težave priseljencev, saj jih je doživel tudi sam.
Začel je pomagati novim rojakom pri iskanju stanovanja in zaposlitve. Toda njegova pomoč se ni končala pri vsakdanjih življenjskih težavah. Zavedal se je, da ljudje daleč od doma potrebujejo tudi družbo, prijateljstvo in občutek pripadnosti.Začel je organizirati slovenske plese, srečanja in družabne prireditve. Iz teh začetnih oblik povezovanja se je postopoma razvilo slovensko društveno življenje, ki je preraslo v organizirano delovanje slovenskega kluba. Danilo Kresevič je postal prvi predsednik slovenskega kluba v Adelaidi.
To je bila pomembna odgovornost, saj je bilo treba povezati rojake iz različnih slovenskih krajev, z različnimi življenjskimi izkušnjami in pogledi, vendar s skupno željo, da bi tudi v Avstraliji ohranili slovenski jezik, pesem in običaje. Njegova pripadnost skupnosti ni bila le značilnost mladih let. Leta 2009 je znova prevzel predsedniško mesto ter tako še enkrat izkazal pripravljenost, da svoje sposobnosti nameni skupnemu dobremu.
Ko so se slovenski rojaki v začetku osemdesetih let odločili, da bodo zgradili lastno cerkev, je Danilo prevzel zahtevno nalogo predsednika gradbenega odbora.
Ni šlo samo za načrtovanje in organizacijo gradnje. Treba je bilo usklajevati ljudi, zbirati sredstva, zagotavljati sodelovanje prostovoljcev in premagovati številne praktične težave. Danilo je bil pri tem neprecenljiv sodelavec, saj je kot izkušen mizar in vodja proizvodnje dobro poznal tako gradbena in obrtniška opravila kakor organizacijo dela.Ob tem ni ostajal le pri navodilih. Kjer je bilo potrebno, je tudi sam poprijel za delo.
Ko sta se z ženo Ivo po letu 2000 preselila v West Hindmarsh, je prevzel še skrb za cerkev in pripadajoče prostore. Popravljal je, obnavljal, urejal in skrbel, da je bilo vse pripravljeno za prihode vernikov in za različna srečanja.Skupaj z Ivo sta postala nekakšna tiha varuha slovenskega verskega doma. Njuna skrb je bila še posebej dragocena v obdobjih, ko slovenska skupnost ni imela stalno navzočega duhovnika.Če je bila slovenska cerkev eno od vidnih znamenj slovenske navzočnosti v Adelaidi, je bil Danilo eden izmed ljudi, ki so pomagali postaviti njene temelje in jih nato dolga leta skrbno ohranjali.
Harmonika, bobni in žametni bariton
Druga velika Danilova ljubezen je bila glasba. Že v mladosti v domačih krajih je igral v različnih glasbenih skupinah in ansamblih. Obvladal je klavirsko harmoniko in bobne, posebej pa je izstopal njegov prijeten, žametni bariton. Ko se je preselil v Avstralijo, glasbe ni pustil za seboj. Nasprotno, postala je pomemben del njegovega novega življenja. V času, ko so slovenski priseljenci pogrešali domače kraje, domačo besedo in prijatelje, je imela slovenska pesem posebno moč. Ob harmoniki so za nekaj trenutkov oživeli spomini na domače vasi, nedeljska druženja, praznovanja in mladostna leta. anilo je s svojim igranjem in petjem sodeloval pri številnih srečanjih rojakov.
Glasba je bila tudi pomemben del njegovega društvenega delovanja. Plesi, ki jih je pomagal organizirati, niso bili samo zabava. Bili so priložnost, da so se Slovenci spoznavali, sklepali prijateljstva in gradili skupnost. Prav zato sta se njegovi življenjski poslanstvi, graditeljstvo in glasba, tako lepo dopolnjevali. S spretnimi rokami je ustvarjal prostore, v katerih so se ljudje zbirali, z glasbo pa jim je pomagal, da so se v teh prostorih počutili doma.
Posebno mesto je imela cerkvena pesem. Dokler mu je dopuščal sluh, je s svojim baritonom bogatil bogoslužja v slovenski cerkvi, sodeloval pa je tudi v pevskem zboru slovenskega kluba. Njegov glas je bil prepoznaven in priljubljen. Petje zanj ni bilo nastopanje zaradi osebnega priznanja, ampak način, kako je izrazil veselje, vero in povezanost z ljudmi.
Družina – najpomembnejše življenjsko delo
Leta 1962 se je Danilo poročil z Ivanko, imenovano Iva, Šajn. Skupaj sta si ustvarila dom in družino, ki je postala središče njunega življenja. Rodili so se jima štirje otroci: Anthony, Nives, Silvana in Olivia.Družina je najprej živela v Clovelly Parku, pozneje v Bellevue Heightsu, po Danilovi upokojitvi pa sta se zakonca preselila v West Hindmarsh. Danilo je bil človek dela. Da bi družini zagotovil čim boljše življenjske razmere, je opravljal tudi dve službi. Z Ivo sta si posebej prizadevala, da bi vsem štirim otrokom omogočila dobro izobrazbo in obiskovanje zasebnih šol. Takšna odločitev je zahtevala veliko odrekanja.
Danilo se je pozneje zavedal, da je zaradi dolgega delovnika in številnih obveznosti v času odraščanja otrok marsikdaj zamudil trenutke, ki jih ni bilo mogoče nadomestiti. Ko je postal dedek, si je zato toliko bolj prizadeval, da bi bil navzoč v življenju svojih vnukov in vnukinj. Z Ivo sta skrbela za povezanost družine tudi takrat, ko so odrasli otroci odšli vsak na svojo pot. Anthony se je preselil v Cairns, Silvana v Melbourne, Nives in Olivia pa sta ostali v Adelaidi. Danilo je bil ponosen na svoje otroke ter na vnuke in vnukinje: Matthewa, Ryana, Noaha, Lucasa, Sarah, Sasho in Louisa. Čeprav je imel za seboj uspešno poklicno pot in pomembno vlogo v slovenski skupnosti, je bila njegova največja življenjska skrb vedno družina.
Človek, ki je rad pomagal
Danilova pripravljenost pomagati drugim se z upokojitvijo ni končala. Z Ivo sta sodelovala pri dobrodelni organizaciji Meals on Wheels v Hindmarshu, ki pomaga predvsem starejšim in ljudem, ki si težje sami pripravljajo obroke. Danilo je kot prostovoljni voznik razvažal hrano na dom. Od sredine devetdesetih let je opravljal tudi naloge Justice of the Peace, častne javne funkcije v avstralskem pravnem sistemu, povezane predvsem z overjanjem listin, potrjevanjem izjav in drugimi uradnimi opravili.
Tudi pri tem je rad priskočil na pomoč slovenskim rojakom.
Ko je utihnila pesem v skupnem domu
Danilo in Iva sta po upokojitvi živela mirno in povezano življenje. Toda januarja 2017 je Danila prizadela velika izguba. Njegova ljubljena Iva je nenadoma umrla.
Po več kot petih desetletjih skupnega življenja je izgubil človeka, s katerim je delil skoraj vse svoje odraslo življenje: ustvarjanje družine, delo, veselje, skrbi, prostovoljstvo in predanost slovenski skupnosti. Njena smrt ga je globoko pretresla.
Čeprav sta zanj skrbeli predvsem hčerki Nives in Olivia, sčasoma ni mogel več živeti samostojno. Zadnja leta je preživel v domu za starejše v Adelaidi. Njegovo zdravje je slabelo, prav tako tudi sposobnost sporazumevanja.
Danilo Kresevič je umrl 13. maja 2025 v devetdesetem letu starosti. Bil je zadnji izmed devetih otrok Antona in Jožefe Kresevič, ki je zapustil ta svet. Bil je mizar, ki je s svojim delom preživljal družino. Bil je oče, ki je želel otrokom omogočiti boljšo prihodnost. In bil je izseljenec, ki je daleč od rojstnega kraja ustvaril nov dom, pri tem pa ni pozabil svojih korenin.
Po maši so ga položili k večnemu počitku na pokopališču Cheltenham, kjer je že počivala njegova ljubljena Iva.Tako sta bila zakonca, ki sta skupaj prehodila dolgo življenjsko pot, znova združena.
Sledi, ki ostajajo
Življenjska zgodba Danila Kreseviča je tudi del širše zgodovine slovenskega izseljenstva v Avstraliji. V tujo deželo je prišel kot devetnajstletni mladenič iz majhne primorske vasi, brez zagotovljene prihodnosti, vendar s pogumom, delovnimi navadami in glasbenim darom.
V Avstraliji si je ustvaril družino, si pridobil poklicni ugled in postal eden izmed prizadevnih mož, ki so pomagali graditi slovensko skupnost v Adelaidi. Njegov prispevek je bil poseben prav zato, ker je povezoval različna področja življenja. Bil je mizar in organizator, predsednik kluba in predsednik gradbenega odbora, harmonikar in pevec, cerkveni skrbnik in prostovoljec.
S svojim delom je dokazoval, da slovenstva v tujini ne ohranjajo samo besede in spomini, ampak predvsem ljudje, ki so pripravljeni zanj nekaj storiti.
Danilo Kresevič je gradil z lesom, z delom in z zaupanjem. S harmoniko in pesmijo pa je v te zgradbe vnašal življenje.Za njim so ostali družina, spomin na njegov glas, slovenska cerkev, pri katere gradnji je sodeloval, in društvena skupnost, katere temelje je pomagal postavljati.
Njegova življenjska pot se je začela v Račicah pri Podgradu in končala na drugem koncu sveta, v Adelaidi. Toda med tema krajema je nastalo nekaj trajnega: most med staro in novo domovino, zgrajen iz dela, pesmi, vere in pripadnosti.
In morda prav v tem najlepše odmeva njegovo življenjsko sporočilo: dom ni samo kraj, kjer se rodimo, ampak tudi skupnost ljudi, ki jo s svojim delom in ljubeznijo pomagamo ustvarjati.
